Au. To boli.

Z veliko mero privoščljivosti sem prebral novico, da je nekdanji britanski premier Tony Blair v ponedeljek odpovedal podpisovanje svoje politične avtobiografije v Londonu. Tako se je odločil po tem, ko je na podobnem dogodku v Dublinu prišlo do neredov. Na protestu so ljudje obsojali Blaira kot politika, ki je Evropo potisnil v vojno z Irakom. Med evropskimi državniki je bil britanski premier najbolj zaslužen za napad na Irak. Španski premier José Maria Aznar je bil v tej zgodbi stranski igralec. Aznarja je bilo tudi lažje razumeti. Radikalen desničar je slabo govoril angleško, vendar je uporabljal isto politično govorico kot George Bush. Blair pa je kariero naredil kot angleški socialist. Navdušenje, s katerim je Evropejce prepričeval, da ameriška razlaga sveta temelji na strašni iraški grožnji z atomskim uničenjem, je bilo neustavljivo. O napadu na Irak je govoril kot verski gorečnež, ki brani svoj svet pred strašansko nevarnostjo, in nikoli ni popustil. Tudi ko so vsa dejstva kazala na to, da sta si z Bushem vojno izmislila.

Svojo odločitev je kot pravilno pogumno branil pred javnim mnenjem, ko se je pokazala za največjo katastrofo prav tistega civiliziranega sveta, ki naj bi ga vojna obvarovala pred uničenjem. Za politika, ki je pokazal toliko poguma, je skoraj žaljivo, če ga je potem strah ljudi, ki protestirajo pred knjigarno. Ko ni zaščiten z govorniškim pultom, rdečo vrvjo in množico osebnih stražarjev, se Blair pokaže za nekoliko plašnega človeka.

Ko je sklenil svoje desetletje na čelu britanske vlade, je odšel za mirovnega odposlanca Evropske unije na Bližnji vzhod in zasedel eno celo nadstropje hotela American Colony v Jeruzalemu. Kljub zvenečemu imenu njegovega sedeža njegovo delovanje ni dalo nobenega rezultata. Med izraelskim bombardiranjem Gaze je z družino opravljal božične nakupe v londonski elitni veleblagovnici Harrods. Avtobiografija Popotovanje razkrije vsaj to, kaj je zadnja tri leta počel kot glavni mirovni posrednik Evrope: pisal je avtobiografijo.

Brati politične življenjepise je zabavno početje. Politiki, ki si želijo postaviti spomenike, običajno povedo veliko manj, kot bi si bralec želel, hkrati pa pokažejo več, kot so sami hoteli.

Najprej sem s provincialno hudobijo pogledal v indeks. Zanimalo me je, ali je Tony Blair opazil, da Slovenija obstaja, in kam jo je postavil na politični zemljevid Evrope. V enem delu njegove iraške zgodbe smo bili zavezniki. Opazil jo je in tudi na zemljevid jo je postavil.

"Nihče ne more reči, da so problemi Balkana zdaj rešeni," piše v kontekstu intervencij v Afriko, Bosno in Hercegovino in na Kosovo, kjer razlaga svojo zunanjo politiko. "Sierra Leone je obubožana tako kot večina Afrike. Balkan, ki je bil več kot stoletje sinonim za nestabilnost, ima danes vsaj perspektivo boljše prihodnosti. Hrvaška je začela pogajanja o vstopu v Evropsko unijo, Slovenija je polnopravna članica. Sierra Leone je demokracija."

Au. To boli. Med Sierro Leone in Balkanom. Vsi, ki so med letoma 1979 in 2007 oblikovali slovensko zunanjo politiko, bodo z bolečino vzeli v roke Blairovo pisanje. Nihče od njih se ne pojavi v njem, to pa je edina omemba Slovenije v celi knjigi.

Kaj pa zna povedati o Iraku? Analiza položaja je presenetljivo jasna.

"Kot cilj konflikta smo predstavili uveljavitev resolucij Združenih narodov, ki so zahtevale uničenje Sadamovih orožij za množično uničevanje." To je nekoliko radodarno razumevanje Združenih narodov. Združene države in Velika Britanija so v varnostnem svetu pritiskale, naj odobri vojno, ostali člani pa so se upirali. Nobena resolucija ni izrecno predpisovala invazije. Eno so Američani in Britanci skupaj napisali tako, da je omogočila megleno interpretacijo, s katero se nihče ni strinjal. "Ko smo prevzeli nadzor nad državo, nismo našli nobenih orožij za množično uničevanje," nadaljuje Blair. "Mislili smo, da obstaja aktivni program razvoja orožij za množično uničevanje, pa ni obstajal. Obdobje po odstranitvi Sadama z oblasti maja 2003 je bilo krvavo, destruktivno in kaotično. Če bi bili našli orožja za množično uničevanje, bi bili pogledi na vojno drugačni. Če bi bili maja 2003 končali vojno in bi njeno nadaljevanje bilo takšno kot na Kosovu, bi bile razprave o njej akademske in opravljene z distanco. Vendar je prvo razbilo casus belli, drugo pa je njegove posledice ves čas ohranjalo v naših mislih."

Točno tako. Politik, ki je bil poleg Georgea Busha najbolj zaslužen za sto tisoč mrtvih, bi moral znati sprejeti odgovornost za svoje početje. Sam s ponosom ugotavlja, da so v Liberiji vojaški voditelji končali na mednarodnem sodišču. To velja za Afričane in Balkance. Evropski politik se izvije mimo mednarodnega prava in drugih pravil v območje psihologije. Na dolgo razlaga svoje duševne bolečine ob mislih, ki ga prevevajo ob uničenju Iraka. Slabo spi, zateče se k alkoholu, enkrat diskretno omeni tudi svoje solze. Opisovanje osebnega doživljanja po vojni je najbolje napisan del knjige. Slabo počutje je najbolj pretresljiv del iraških poglavij avtobiografije. Vse drugo je obširna razlaga tega, kako je bil prepričan, da Irak res ogroža ves svet, in kako se je pri tem dobronamerno motil. Dobršen del knjige se bere kot sijajno literarno delo, ki je plod silovite ustvarjalne domišljije.

Treba ga je brati skupaj z zadnjim romanom angleškega pisatelja Johna LeCarréja Najbolj iskan človek. Tam je zapisana pripoved o tem, kako so v Evropi potekale ugrabitve ljudi, ki so končali kot zaporniki v Guantanamu. LeCarré v romaneskni formi poda hladno poročilo o logiki ljudi, ki so ujeti v vojno proti terorizmu. Napisal je roman, ob katerem bralec pozabi, da ne gre za preverjena dejstva in biografski zapis z ustrezno dokumentacijo. Njegovi liki so izmišljeni, vendar delujejo kot popolnoma resnične osebe iz resničnega življenja. Blairovi junaki so resnične osebe, ki v njegovi avtobiografiji delujejo kot izmišljeni liki.

Svet je res v nevarnosti, če vodilni evropski politik verjame, da je vse, kar si je izmislil, res.