In vendar je to poletje prišel. Ne le prišel - tudi zaplesal je. In o tem je nastal video. Zamisel je pravzaprav dobila njegova hčerka, Jane Korman, vizualna umetnica. Zdelo se ji je, da se spomin na grozote koncentracijskih taborišč po eni strani izgublja v otrdelem monumentalizmu, po drugi strani pa izkrivlja, ker mlajše generacije ne vedo več, kaj se je v resnici dogajalo. Večina preživelcev zaradi tega trpi, vsi pa nekako iščejo pot oziroma tisto obliko nagovora, ki bi dosegla ljudi danes.

Kohn se je tako s hčerko in štirimi vnuki odpravil v Auschwitz in druga taborišča in tam je nastal posnetek, ki je to poletje razvnemal obiskovalce internetne strani YouTube. Adolek je namreč v majici z napisom "survivor" (preživelec) z vnuki zaplesal na znano popevko temnopolte Glorie Gaynor I will survive (Preživela bom) s konca 70. let. Hčerka je njihov ples in petje na različnih prizoriščih, pred vhodom v taborišče, pred barakami in krematoriji posnela, posnetek so objavili in v nekaj dneh je postal svojevrstna uspešnica. Ogledalo si ga je pol milijona ljudi, nato pa so ga morali zaradi avtorskih pravic umakniti.

Zanimanje ni presenetljivo - v tej nenavadni, naivni koreografiji, ki je komično posnemala profesionalne plesne skupine, ki spremljajo glasbenike, v sestavi enega zelo starega gospoda in treh mladih ljudi, v njihovem bolj ko ne neveščem in nerodnem lovljenju plesnih korakov na ritem popevke, ki še vedno navdušuje milijone ljudi po vsem svetu ravno s sporočilom o možnem novem začetku (po propadli ljubezenski zvezi), je nekaj ganljivo radoživega, ki prinaša izjemno močno sporočilo, da je mogoče preživeti, tudi tisto najhujše, in vendarle ohraniti v sebi moč in ljubezen in smeh. Ta ples je dedkovo volilo otokom in vnukom, da človek lahko prenese celo popolno temoto in vendar znova zaživi, je sporočilo, da lahko vsemu navkljub danes pleše in se veseli, da je življenje zmagalo. "Najprej smo molili za mrtve," je povedal Kohn. "Plešemo pa, prav je, da plešemo, saj praznujemo naše preživetje in preživetje generacij za menoj. Potrjujemo svoj obstoj."

Odmevi na video so sprožili nasprotujoče si odzive, eni so bili navdušeni, trdno prepričani, da ima človek, ki je preživel holokavst, vso pravico na tak način z vnuki praznovati življenje; tudi med samim snemanjem so obiskovalci taborišč razumeli, da gre za poklon življenju, ne za onečaščenje smrti, in so jim celo pritegnili s ploskanjem. Na drugi strani so se oglasili predstavniki preživelcev in Lige za ohranjanje spomina, ogorčeno. Zdelo se jim je, da Kohn na tak način banalizira grozote in onečaščuje mrtve. Mnogi so prepričani, da je v teh krajih mogoče biti le tiho, da je le tišina pravi odziv na nemisljivost taborišč.

Kaj je pravi izraz spoštovanja, spomina in kaj ne, kaj so ustrezna obeležja in kaj ne, je zapleteno vprašanje. Komemorativne slovesnosti smo tudi pri nas po drugi vojni organizirali na vsakem voglu, ponovno pa je ta trend opaziti zdaj, ko se na ohranjanje spomina znova lepita zaslugarstvo in boj za enoznačno interpretacijo preteklosti, ki naj bi prinašala pravico do vladanja sedanjosti. A te slovesnosti sčasoma izgubljajo smisel, spreminjajo se v izpraznjene rituale in pogosto le v obveznost za večino navzočih, ki nimajo več resnično živega ali celo osebnega spomina na dogodke. Predvsem pa se spreminjajo v politični poligon, kjer so umrli le žetoni na mizi političnih hazarderjev, ki v isti sapi, ko objokujejo nekdanje žrtve, prav nič ne oklevajo povzročati novih, na drugi strani.

In kaj bi bil lahko žalostnejši dokaz tega kot pred kratkim objavljene fotografije izraelske vojakinje, ki se je med vojaškimi operacijami zoper Palestince dala fotografirati ob ponižanih zvezanih ujetnikih s prevezami čez oči? Fotografije je objavila in celo opremila z naslovom: "Vojska, najlepše obdobje mojega življenja."

Izrael, država, ki je bila ustanovljena kot obliž na strašne rane Judom in ki naj bi utelešala tisti povojni "nikoli več" (ki je v resnici zdržal le pet let, do korejske vojne), je 60 let kasneje vzgojil dekle, za katero je bilo izvajanje nasilja nad Palestinci najlepši čas njenega življenja. Namesto da bi živela, odkrivala svet, se zaljubljala, ji je poblaznela politika bivših žrtev, Žrtev, dala v roke mitraljez in tako je doživljala svoje najlepše trenutke ob ujetnikih…

Niti ona ni, tako kot ameriška paznica iz Abu Graiba, ki je ujetnike pripenjala na pasji povodec, razumela, kaj je s tem narobe. Saj res, kaj? Včerajšnji "jud" je danes musliman. S predstavniki manjvredne rase pa je dovoljeno malo zabave, kajne?

A vse to je že lanski sneg. Nihče se v tem svetu noče predolgo zadrževati ob enih in istih mučnih stvareh. Afganistan je zamenjal Irak, razrušeni Haiti nam je pokuril toliko energije, da se za poplavljeni Pakistan nimamo moči vznemirjati, še bolj smo siti večnega afriškega stradeža. Potrebno je nekaj novega in to se vedno najde: zdaj je gnev spletnih državljanov sveta usmerjen na bosansko najstnico, ki je po babičinem naročilu v reko vrgla nekaj pasjih mladičev. Za razkritje identitete dekleta, ki se je rodilo sredi vojne in katere življenje ni bilo vredno beliča, so ljubitelji živali te dni ponujali na desettisoče dolarjev, ji grozili celo s smrtjo. Tudi bosanska policija je sodelovala, objavila njeno ime in ogorčenemu svetovnemu javnemu mnenju se je morala javno opravičiti.

Seveda - grdo je pobijati mladiče. Grdo jih je tudi puščati pri življenju, če jih nihče noče in bodo stradali po ulicah. Grdo jih je vreči v reko, lepše je, če jih "uspava" veterinar. (Na koncu so sicer enako mrtvi, verjetno le z manjšo količino muk.) A lepo ni niti iz reke vleči rib, ki so takšne nasprotne vrste, da zunaj umrejo - v mukah. In ni lepo rediti na milijone živali v neznosnih okoliščinah samo zato, da bi jih na koncu "humano" usmrtili in pojedli. In res še bolj, popolnoma nevzdržno je pobijati ljudi. A to pobijanje ljudi ob računalnikih ne vznemiri. Njihovo polno sočutje je ta teden dobilo majhno utopljeno pasje gnezdo.