Novice.Dnevnik.si Debate/Kolumne

Videnje NLP

Moj odnos do neznanih letečih predmetov je povprečniško nikakršen. Malenkost bolj poglobljen vpogled v NLP-sceno sem si slučajno privoščil kako leto nazaj, ko sem v nekem hrvaškem časopisu prebral, da je med ameriškimi mormoni eden najbolj popularnih športov metanje frizbija.

Borut Mehle (Foto: Luka Cjuha)

Logično, se mi je utrnilo, potem ko sem naletel še na podatek, da se največje število prijav neznanih letečih predmetov v ZDA zgodi takisto v zvezni državi Utah, kjer so mormoni najbolj množični. Kompletna situacija, ki namiguje, da neki hipotetični oče mormon torej sedi pred oknom, bere ali pač zgolj gleda drevo pred hišo, ko mu čez vidno polje prileti frizbi sosedovega mulca, pa brž skoči na telefon in poda prijavo. Kar hočem reči, je, da v svoji nekratki zgodovini še nisem spoznal koga, ki bi videl NLP. Prav tako tega nisem pričakoval. A zgodilo se je. Minuli teden. Kot fisherkingovski uvod v jesen, ki jo najavlja hladnejši sijaj predvečerov, od katerih zapiramo gard in selimo dejavnosti predvsem v glave. O tem, da jih je videl, je prepričan moj dobri znanec, s katerega polno avtorizacijo to novico tudi prenašam naprej. Videl jih je, ko je ponoči osamljen posedal na obali letovišča Lopar na Hrvaškem. Zagotavlja, da je pred tem zaužil zgolj Sinalco colo. Ob tem moram poudariti, da gre za tako imenovanega normalnega človečka, ki do sedaj ni kazal nagnjenosti do parapojavov. Pravi, da je šlo za navpičen svetlobni snop z neba, ki je bil, če si ga pogledal direktno, neviden oziroma si ga lahko videl samo s perifernim vidom. Kot da bi ti s strani zornega kota utripala neonka. "Ne da bi jim povedal za svojo izkušnjo, so mi o podobnem doživetju s podobno značilnostjo, to je, da je bil snop viden samo s strani zornega kota, dan kasneje povedali tudi mulci zvečer na plaži. Obstajajo priče, ki so neodvisno slišale moje in njihovo pričevanje in ki jih je podobnost zgodb osupnila. Meje mojega vedenja so se spremenile. Videl sem jih, tako kot sedaj vidim tebe, da kadiš cigareto in poslušaš glasbo," mi je dejal z mirnostjo prepričanega. Uf! V sleherni grozljivki nejeverneži, ki na koncu potegnejo kratko, v takem primeru stresajo šale. Sam je niti nisem zmogel, menda pa niti nisem čutil potrebe po tem. Hej, poslušaš človeka, ki pravi, da je videl NLP! Prekinjati ga bi bilo primerljivo s stresanjem kečapa na kalamare. Če to ni izjemno, potem ne vem, kaj je. Dodatno zanimivo je, da mu doživetja v teh dneh ni problem razložiti komur koli, ki ga zanima, kar je že samo po sebi zanimiva samozavest. Prav tako ne deluje, kot da se šali, medtem ko sam lahko rečem, da poslušati zgodbo o videnju NLP niti ne povzroča nelagodja oziroma tistega vulgarno racionalističnega vzgiba postaviti se a priori kontra. Dalo bi se sicer razglabljati o duhu časa. Da se mistikom obetajo še boljši časi. O tem, da je morda simptomatično, da se je primer zgodil prav zdaj, v časih, ko "konvencionalne droge" ne zadevajo več, zaradi česar bi bil revival NLP-jevstva pojasnljiv s stisko ljudi, da jim marsikaj nekoč magičnega (na primer 1000 programov na TV, od tega 10 pornografskih), to pač ni več. Ne glede na to, ali gre za privide ali izmišljotino, je ideja, da nismo sami, primerna za te, z domišljijo skope čase. Potrebujemo jo. In ni osamljena. Kolikor sem seznanjen, skupina razigranih mlajših državljank resno namerava pred Institutom Jožef Stefan organizirati demonstrativni shod v podporo teleportaciji. Njihova delovna predpostavka je, da jo znanstveniki skrivajo. Bravo.

Dodaj v: Twitter Pošlji

Prijavite napako v članku

Komentarji
Dnevnik.si