Eno je bolj ali manj zanesljivo. Bralci B-liarju (skovanka za lažnivca, ki se ga je prijela po okupaciji Iraka) še zdaleč ne bodo bolj verjeli, vsekakor pa bo Britance spomnil, zakaj so mu zdaj že oddaljenega leta 1997 tako nekritično zaupali oblast, precejšen del preostalega sveta pa, zakaj je postal prevladujoča politična figura svoje generacije.

Blair se v knjigi, katere izid je dočakal z vnaprej posnetimi intervjuji in na novem delovnem mestu posebnega odposlanca tako imenovane bližnjevzhodne četverice na pogajanjih med Izraelci in Palestinci v Washingtonu, takratnega volilnega uspeha spominja: "To ni bila zmaga, ampak vsestransko zmagoslavje. Po kakšnih dveh urah me je resnično začelo skrbeti. Linija na dnu televizijskega ekrana je kazala prek sto poslanskih sedežev za laburiste. Torijci so jih imeli samo šest. Pomislil sem, da sem storil kaj protiustavnega".

Realno gledano takratna zmaga laburistov še zdaleč ni bila presenetljiva (nekoliko presenetljiv je bil najhujši poraz konservativcev vse od volilne reforme leta 1832). Se pa v britanski politični sistem vsekakor ni samoumevno umeščal prihod takrat šele 43-letnega Tonyja Blaira na Downing Street 10. Tudi o tem je v zdajšnji knjigi lepo spregovoril sam: "Drugega maja 1997 sem vstopil v Downing Street prvič v življenju kot kot prvi minister. Nikoli prej nisem zasedal nobenega vladnega položaja, tudi ne kot državni sekretar ali podsekretar. To (premier, op. p.) je bil moj prvi in edini položaj v vladi." Da temu delu ni bil dorasel, je praktično nemogoče trditi - ne nazadnje je laburiste pripeljal do treh zaporednih zmag na parlamentarnih volitvah in kot njihov edini vodja do zdaj sestavil dva zaporedna polna premierska mandata.

"Z Downing Streeta 10 na Amazon.com številka 1" je časopisni naslov, ki nekaj dni po izidu "Potovanja" dokazuje, da Blair še vedno vzbuja široko pozornost v javnosti, ki ni samo politična, ampak tudi bralska. Zakaj je temu tako, ni treba na novo ugibati. V minulih trinajstih (ali kar šestnajstih) letih, odkar je kot nova zvezda zasijal na laburističnem nebu, je bila o tem spisana gora analiz, vse pa je mogoče spraviti v trikotnik politične talentiranosti, absolutne samozaverovanosti in usmerjenega medijskega trušča. Zato tudi upravičeno kotira kot prevladujoča figura sedanje generacije (evropskih) politikov, ker je v vsakem od njih mogoče najti manjšo ali večjo dozo Blaira.

Tony Blair namreč ni levičar (kar je bil v zgodnjih letih, ko se je "do socializma dokopal prek marksizma") niti desničar (ko se je priklonil velekapitalu) in ne plava v politični sredini. Je sodobni politični mesija, kakršne smo v nekoliko drugačni obliki in drugačnih sistemih žal že srečevali in kakršni se za njim zdaj rojevajo kot gobe po dežju. Gre za tiste, ki tako imenovano demokratično ozaveščeno volilno telo čez noč pustijo odprtih ust ob samospraševanju, "koga je izvolilo", hkrati pa ga prepričujejo, da je to del trpljenja na poti k zveličanju, ki jim ga prinašajo z vsako ponovno izvolitvijo .

Ne čudi, da je v Blairovem "Potovanju" Gordon Brown njegov padli angel oziroma laburistični peklenšček. Mesije utrjujejo vero in njeno širjenje prepuščajo gorečnežem, zato iščejo grešnike in ne vernikov ter izpostavljajo lastno neomadeževanost in globino prepričanja. Brown si je v precejšnji meri sam kriv, da se je njegova vladavina neslavno "sfižila", toda odločitve, ki so politično in ekonomsko razcepile Britance, državo vazalno podredile nekdanji koloniji in izničile obljube o etični vladavini, so bile Blairove. Zanje pa se mu vendar ni treba pokoriti, ker je lastno politično ideologijo povzdignil na raven religije, sebe pa na njenega odposlanca. Ki se gre zdaj svojevrstni ekumenizem, ko nad razklanimi laburisti, ki "se morajo vrniti k njegovemu novemu laburizmu", pridiga o sožitju s Cameronom.

Pravzaprav je vseevropska ali celo širša nesreča, da Tony Blair ni bil "nagrajen" za svoj nedvoumen prispevek k liku in delu politika na začetku 21. stoletja. Če je kdo dvomil v njegov politični talent, mu je zdaj verjetno jasno, da je veličastno opravil z vendarle zavidljivim tekmecem Brownom; glede mesijanstva pa se je pravočasno preselil v beli svet, ker doma ni nihče dolgo prerok. In se ne le izognil praktično edinemu poračunu svojega dela - volitvam, ampak predvsem pokopu politične ideologije, ki jo je zaplodil. Prav po njegovi zaslugi lahko dandanes vsak evropski politik ignorira volilce.

In posnemovalcev, kot rečeno, mu ne manjka. Eden med njimi je minulo soboto nastopal v Celju. Ali je poklican od boga in zgodovine ali kar od neke še nedoumljive lastne ideje in se pri tem žrtvuje, je vseeno. Ignoranca je očitna, kot je očitno, da ne bo kaznovana. Ni bila na prejšnjih volitvah in zakaj bi bila na naslednjih, saj te niso tekma na izpadanje, ampak le še zamenjava igralnih polovic.

"Mandat smo dobili v najbolj nehvaležnem času in samo pogumni ter vizionarski ljudje ga lahko pripeljejo do konca tako, da bo Slovenija na koncu bližje temu, kar smo si zadali za cilj - razvita in socialno povezana država. Danes moramo strniti vrste glede te odločitve, da ne glede na to, kaj se utegne zgoditi z nami kot posamezniki, storimo vse tisto, kar mislimo, da je treba storiti v prelomnem mandatu za prihodnost države," je citat, zaradi katerega lahko Blair - če ga bo kdaj bral - poči od zavisti. Posnemovalno mesijanstvo sedanjega slovenskega premierja ga je daleč preseglo. Javno je naznanil, da se bo dal križati, na kar Blair niti v snu ni nikoli pomislil.

Naj mu bo v tolažbo, da so v Sloveniji politična križanja praviloma čudežna, saj vstajajo od "mrtvih" ne le politiki, ampak vrsta drugih mesij, za katere ljudstvo vpije "križajte ga"!