Vsaj malo več potrpljenja bi lahko imeli, namesto da skačejo v luft zaradi nekaj neplačanih računov. Kot da so bili že kdaj vsi računi pravočasno plačani. Sploh pa bi lahko imeli malo več razumevanja za njene težave, saj ni ona sama niti najmanj kriva, da niso ljudje kar navalili na stanovanja v Celovških dvorih. "Ti, Hilda, samo sezidaj nekaj, da bo vsaj približno stalo. Vse bodo pokupili, boš videla. V tej Ljubljani bi ljudje mamo pa fotra za nevseljivo stanovanje zamenjali," so ji takrat vsi v smehu govorili in vsi so bili njeni prijatelji.

Danes pa oni predsednik vlade tuli, da naj čim prej odstopi, ministrica mu pa kima. Saj ne moreš verjet. Kdo ona sploh misli, da je, da bo kimala? Naj ta ministrica, ki je itak od včeraj, njej, Hildi Tovšak, najprej pokaže, kaj je v življenju sama naredila. Naj najprej pokaže, če kje kaj vidnega stoji, kar je njeno delo, potem pa lahko kima in se strinja.

Sploh pa bi bilo bolje, če bi oni predsednik vlade tulil, da naj že ta šparovna slovenska golazen enkrat pokupi ta njena stanovanja. Naj tudi tuli, da naj dajo banke tej golazni čim prej bolj ugodne stanovanjske kredite, pa naj še ona ministrica kima zraven, da dobijo še kakšno subvencijo od države. Saj so čisto v redu, ta njena stanovanja. V primerjavi z drugimi so še pravi luksuz. Če pa koga moti železniška proga, si pa lahko klimo inštalira in zapre okna. Ali pa si kupi čepke za ušesa, porkaduš.

Hilda je pogledala na uro. Še pet minut si bo vzela zase. Saj jo bodo počakali. Brez nje tako ali tako ne morejo začeti, je pomislila in se v mislih vrnila nekaj let nazaj, v čas, ko so se odločili za te preklete Celovške dvore. Računica takrat sploh ni bila slaba. V bistvu je bil to čisti zicer. Relativno majhen vložek za zelo spodoben dobiček. Pa tudi gradnja je bila uspešno izvedena, saj so proces "sprotne pocenitve" izpeljali zelo strokovno, tako da so preprečili draga dodatna dela in morebitne takojšnje pritožbe, ki vselej aktivirajo novinarsko nesnago. S samo malo sreče bodo stanovalci serijske "napake" zaznali šele po poteku garancije. Pa ji ni nihče za vse to prav nič hvaležen.

Tudi Zoran se zadnje čase noče več prešerno smejati v njeni družbi, ji je naenkrat šinilo v glavo. Saj res, kaj je s tem Zoranom. Vse to sranje, v katerem je zdaj ona sama obtičala, je vsaj delno tudi njegovo maslo. Ker kaj pa mu je bilo treba naivnim ljudem trobezljati o tem, da se bodo stanovanja v Ljubljani pocenila in da bo cena kvadrata padla na 2000 evrov. Kaj pa je mislil? 2000!?! Hildi vsakič znova poskoči pritisk, ko pomisli na to butasto številko. Zdaj lahkoverna žabarska raja bržkone res čaka, da jim bo ona začela stanovanja kar zastonj talati.

Hilda je spustila noge na tla in vklopila telefon. Ta je nemudoma začel spet brneti in v njeno pisarno so tako zopet vdrli raznorazni čatri, habibovići in drugi plenilci, ki želijo iz njene razparane malhe iztrgati čim večji plen zase in za svoje kolege. Zopet so jo novinarji začeli prositi za izjave, s katerimi jo bodo še enkrat več pribijali na križ, ne da bi si ob tem pustili dopovedati, da so vsi ti sindikalci, ki zdaj jokajo, da zaradi nje nimajo za kruh, v resnici navadna izkoriščevalska banda, ki bi rada obogatela na njen blokiran račun.

V vsej državi ni enega samega človeka, ki bi jo vsaj poskušal razumeti, je razočarano ugotovila in zopet izklopila telefon. Zato danes ne bo več dajala ne izjav ne obljub. Tako ali tako bodo ene in druge označili za lažne in bo ona še naprej tista grozna gospa s televizije. Ti novinarski mrhovinarji bi jo skoraj prisilili, da delavcem res izplača plače in gre še bolj v minus in dokončno kolapsira. Njim se zdaj naenkrat ti delavci smilijo in bi bili pripravljeni sesuti eno dobro slovensko firmo za tri tople obroke enega Bosanca. Katastrofa. Kot da bi bilo tem delavcem kaj bolje brez nje! Kdo jih je pa hranil vsa ta leta? Kdo je preživljal njihove bosanske družine? Lenobe nehvaležne. Nekaj mesecev ni plače in že jih vidiš na televiziji, kako jokajo, ker jih mora preživljati žena!?! Saj ga je tudi prej preživljala žena, samo da tej ženi ni bilo ime Selma ali Belma, ampak Hilda, porkaduš!

Kar pihala je od besa. Jasno ji je bilo, da si je podivjana horda bolj želela njene glave kot delavskih plač, in zdelo se je, da ti Butalci res verjamejo, da bodo manjkajoči milijončki kar z neba padli v istem hipu, ko njo, Hildo Tovšak, scvrejo na grmadi kot čarovnico. In čeprav je bila zaradi tega malce užaljena, se je tudi že naslajala ob misli, da se bo vsa ta kalvarija nadaljevala tudi potem, ko nje že dolgo ne bo več. Njen odstop, si je zdaj govorila, bo v resnici njeno sladko maščevanje vsem prisklednikom, ki bodo prišli za njo in se delali, da so bolj pametni in bolj pošteni.

Po dolgem času se ji je na obraz spet prikradel nasmešek in spet je bila zadovoljna sama s sabo. Zadovoljna je bila, ker ne bo odstopila zaradi pritiskov, še manj pa iz nekih smešnih etičnih razlogov, temveč bo ona, Hilda Tovšak, odstopila samo zato, da jo bodo podalpski butci kasneje lahko pogrešali. Zadovoljna je bila, ker je zelo dobro vedela, da bo vsem neukim bebcem, ki jo zdaj vsevprek obsojajo, brez nje še veliko slabše.

V trenutku, ko je stopala iz pisarne, je bila Hilda Tovšak tako zelo zadovoljna, da se je začela iskreno veseliti lastnega odstopa. Morda bi lahko celo rekli, da je bila srečna.