"Zdaj ste praktično in teoretično drugi v skupini," je začel še en genialni pogovor s košarkarji Miha Žibrat. Miha v Turčiji doživlja enega svojih komentatorskih vrhuncev. Posebej takrat, ko je prehlajen in se pol Slovenije po spletu sprašuje, zakaj mu nihče ne da ničesar proti kašlju. Odgovor je preprost: komentiranje je žrtvovanje. Je patriotsko dejanje in tega se zaveda tudi njegov nadrejeni Mile Jovanovič. Lahko si v svojem komentiranju še tako dolgočasen in za časom, pomembno je, da držiš z našimi. In vsemi tistimi tisoči v dvorani, ki so še enkrat dokazali, da je košarka res slovenski šport številka ena. Zato tudi ni čudno, da svetovno prvenstvo v Turčiji neposredno pokrivata kar dve televiziji. Poleg nacionalke še Šport TV, ki s svojo ekipo šiša svojo staro kolegico po levi in desni. Zmago Sagadin pa je nasploh car, ki ne izgubi glave niti takrat, ko se pred ekrani že vsi tresemo in navijači v dvorani grizejo nohte. Zmago lepo pove, da nasprotnik razpada, da se čudeži ne morejo dogajati v nedogled in da bodo naši prej ko slej prevzeli komando. V navezavi z Danijem Bavcem se tekme, ki nas po pravilu spravljajo v infarktno stanje, gledajo kot dobro zrežirana melodrama s srečnim koncem.

Prav nasprotno pa se dogaja na nacionalki. Tisto dolgočasno šablonsko komentiranje s praznimi frazami in popolno brezorientacijo je za ljudi z jeklenimi živci. Še bolj pa vse, kar se dogaja pred tekmami in po njih. Studio je trikrat prevelik in najverjetneje je bil narejen za debatne oddaje pred lokalnimi volitvami. Tudi voditelji so blazirani do te stopnje, da je še Janko Šopar v Tedniku razgrajač desete stopnje. Najboljša pa je zagotovo Sanja Modrič. Absolutni biser, ki pogovore vodi tako, kot da sedi v oddaji Dobro jutro ali pa malo počez komentira izbor kakšnih misic.

Izbor za Miss Slovenije nas je v nedeljo zvečer spet spomnil, kje živimo. V deželi, kjer že vsak misli, da je Jurij Zrnec ali voditelj Viktorjev. Na pogrebni in za silo skupaj sklanfani sceni sta voditelja Lucija Gubenšek in Boštjan Klun stresala takšne dialoge, da so se čudili še tisti v dvorani in na začetku vse skupaj spremljali z odprtimi usti in brez aplavzov. Nerodno je bilo celo Boštjanu, ki tam gori ni imel kaj iskati z Lucijo. Sorry, ampak eni pač niste za te stvari. Tako kot bi lahko polovico tekmovalk brez slabe vesti poslali domov, ker ne bi bile sprejete niti v ožji izbor za hostese v Cankarjevem domu. Ker pa se o lepoti, posebej tisti notranji, ne razpravlja, pač imamo, kar imamo. Še eno desetorazredno sforsirano prireditev, kjer mislite, da so sceno oropali tajkuni, luč nameščali romunski okoljevarstveniki in zvok pošiljali iz tunela pod stožiškim stadionom. Ter se čudite pogledu.

Pogledi Slovenije niso nobeno čudo. Navadna Trenja v robati izdaji. Če se ekipa z Urošem Slakom na čelu hvali, da imajo že zapolnjene vse oglasne bloke, nisem prepričan, če je to dobra novica. Zagotovo pa je slaba novica scenografija. Na hitro skupaj sklanfani elementi, ki nimajo nič skupnega. Tisti železni stebri z rdečim narobe odrezanim pultom še najbolj spominjajo na požagana obeležja, ki jih je gospod Lesar spektakularno odstranil s poti spominov in tovarištva. Pogledi so v bistvu en tak sprehod po teh poteh. Rehabilitacija pozabljenih ali po krivem obsojenih. Tokrat se je skozi afero Patria rehabilitiralo glavno zvezdo. Kljub osmim gostom je bil tam en sam pogled. Pogled Janeza Janše, kateremu so drugi lahko le nemo statirali. Ta pogled pa je odločno povedal edino pravo resnico: afera Patria je delo udbomafijskih sil z Milanom Kučanom na čelu. Vse se je začelo iz maščevanja, ker niso dobili dogovorjenega posla. Pri tem so v godljo potegnili še uboge Fince, ki so jim padli na finto in pozabili, da so se časi v Sloveniji spremenili. Vmes je namreč na oblast prišla brezmadežna stranka, ki se je ne da podkupiti, in zavladala je panika. Ponarejalo se je dokumente, sfabriciralo oddajo na finski televiziji, lagalo finskim kriminalistom in na vsakem koraku blatilo delo in lik gospoda Janše. Pri tem pa so štango vsemu skupaj držali udbomafiji zvesti mediji in brezhrbtenični novinarji. Evo, resnica je vedno simpl. Kot pasulj. Ali čufte. 

Zato je tudi nesmiselno, da se oddaja sploh imenuje Pogledi Slovenije. Saj je vedno dovolj le en pogled. Tisti pravi. In Janez Janša ima pravi pogled. Tudi, če ga sogovornik spomni, da le ni vse tako, kot on govori. Skratka, da se mimogrede tudi kaj zlaže. Ampak, dragi moji. Tudi če je laž, je vedno le v službi nečesa. Nečesa velikega. Zato boste ob sredah še vedno hodili spat z rubriko Brez reza in kakšnim Janševim govorom. Vsaj upam, da bo tako, kljub odhodu Jožeta Možine s čela televizije. Verjamem, da je tam še veliko pravih kadrov, ki vedo, kdo poseduje resnico. TB je zagotovo v prvi vrsti. Njegov pogovor s Hildo Tovšak v Odmevih pa še en kamenček v mozaiku bistroumne genialnosti. Tako teoretično kot praktično...