Pojdimo po vrsti. Prisiljena sem pisati po šolsko, ne zato, da bi me razumelo tisto dekletce, marveč zato, da bi osvetlila vprašanja študentk, ki so nekdaj želele doktorirati. Še bolj pa zato, da bi njihov položaj poleg bralcev razumeli tudi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT), univerze in fakultete. Zadeva je matematična, torej eksaktna, in ni je interpretacije, ki bi dokazala, da 2 + 3 ali pa 4 + 1 ni 5. Tudi popraviti se jo da, če je za to le nekaj volje med pristojnimi, da študenti ne bi bili diskriminirani glede na spol, status, socialni položaj, generacijo vpisa in podobno.

Torkovo gradivo za novinarje, ki ga je posredovalo MVZT, je nedosledno in zavajajoče. Ministrstvo je predložilo podatke Statističnega urada (SURS), ki pa se z virom ne ujemajo. Diskrepanca ni zanemarljiva in odgovora na matematično neskladje še ni našla nobena pristojna institucija. Smiselna razlaga je, da na MVZT niso pravilno brali podatkov. Če ne držijo njihovi podatki o številu vpisanih študentov na znanstveni magisterij in na oba (stari in novi) doktorska programa, kako potem verjeti, da držijo podatki o številu sofinanciranih doktorskih študentov, ki so jih predstavili?

V gradivu MVZT trdi, da se je za 215 odstotkov povečalo financiranje študentov na drugi bolonjski stopnji, ker naj bi se kar za 2,2-krat povečal vpis. Vendar je pred uvedbo bolonjske reforme zakon narekoval obvezno sofinanciranje dodiplomskega študija (5 let), ki je sedaj enakovredno prvi in drugi stopnji bolonjskega študija. Zato ne gre za dodatna sredstva, temveč za premestitev sredstev. Tudi vpis se, realno gledano, ni povečal - prav nasprotno: leta 2004 je dodiplomski študij vpisalo 12.216 rednih študentov, ko pa se je z bolonjsko reformo star program ukinil, je moral študent za enako kvalifikacijo doseči vsaj bolonjski magisterij, na katerega pa je leta 2009 vpisanih le še 3089 rednih študentov.

Če nadaljujemo z vsebinskim branjem podatkov SURS, potem se je tudi število vpisanih na bolonjski doktorski študij, ki je ekvivalenten nekdanjemu znanstvenemu magisteriju, dramatično znižalo - in sicer s 4000 na 1500 študentov. Nova generacija tretje stopnje bolonjskega programa pa hkrati nima niti možnosti, da bi dosegla stopnjo in zahtevnost doktorata po starem programu, ki je bil ukinjen. Bolonjski program je obljubljal, da bo povečal število visokoizobraženih in njihovo kakovost znanja. Rezultati so povsem nasprotni. Vpisuje se manj študentov, študira se manj let, s slabšo kakovostjo programov ter konča z nižjo stopnjo izobrazbe ter s slabšim znanjem. Da novih generacij ne moramo primerjati ali enakovredno vrednotiti s preteklimi, so enotni tako predavatelji naravoslovnih in tehničnih kot tudi družboslovnih in humanističnih smeri, saj bolonjski sistem niti formalno, niti po zahtevnosti, niti po dolžini študija, niti po obveznostih študenta ne dosega ravni starega doktorskega študija.

Da je zagata še večja, je z novim sistemom na delu še spolna diskriminacija. Po starem programu je bil delež vpisanih študentov na doktorski študij vedno višji od deleža študentk, vendar, ker je nagrajeval tiste z boljšim uspehom in znanstvenimi dosežki, je bilo med rednimi študenti več deklet, študentje pa so jih poskušali dohiteti prek izrednega vpisa. Z bolonjskim doktorskim študijem se je razmerje obrnilo. Spolna diskriminacija ni naključna anomalija, za njo (skupaj z kaznovanjem bolj ustvarjalnih) sedaj skrbi poseben arbiter znotraj posameznih fakultet, ki očitno prejudicira študente. Dekleta morajo plačevati izreden študij, če to same ali njihove družine zmorejo.

Ministrstvo ni pridobilo dodatnih sredstev za doktorske programe - vsaj to je dosledno priznalo na tiskovni konferenci - temveč razdeljuje sredstva Evropskega socialnega sklada, ki na razdelitev čakajo še od prejšnje vlade. Tudi sedaj se očitno ne mudi zaradi stiske doktorskih študentov, ki se soočajo z visokimi šolninami, temveč zato, ker bo treba sredstva, če ne bodo porabljena v roku, vrniti. Po novem pravilniku do njih ne bodo upravičeni tisti z visokimi ocenami ali znanstvenimi dosežki, temveč tisti, ki bodo vpisani na "ustreznem doktorskem programu" (na kar sami nimajo veliko vpliva, sploh pa so se, ko je začelo veljati to pravilo, že vpisali!) in ki jih zanima tema, za katero država meni, da je v naši družbi potrebna. Največja ironija pa je, da MVZT ob strukturni diskriminaciji razpisuje sofinanciranje za temo o "zagotavljanju enakih možnosti v družbi".

Konkretne zgodbe treh študent so naslednje: prva bo, če ne bo sposobna plačati šolnine za drugi letnik tretje bolonjske stopnje, morala vrniti občinsko štipendijo (170 evrov na mesec), ki jo je prejemala zaradi izkazane ustvarjalnosti in dosežkov. Drugi je tajnica na okencu za tretjo bolonjsko stopnjo zagrozila, da bo lahko študij proti plačilu šolnine prvega letnika nadaljevala, če ne bo javno spregovorila, da je bila izbrisana (!) iz starega doktorskega programa tik pred zagovorom disertacije. Tretja je pravkar diplomirala in ker je pogumna in uporna, je pokazala oba sredinca državi, univerzi, fakultet in družbi, ki za najbolj usposobljene kadre nima zaposlitve. Z optimizmom išče štipendijo v tujini, da sama poskrbi za kakovosten študij, potem pa bo verjetno tam, kjer bo smela enakovredno sodelovati, tudi ostala in ustvarjala.

Vprašanje, na katerega nihče ne opozarja in zato tudi ne išče rešitev, pa ostaja: Bo kdo ustavil strukturno diskriminacijo pri financiranju in vpisu v nove programe podiplomskega študija?