Vreme doma, za zidovi

S temi besedami je nemški režiser Wim Wenders opisal Rolex Learning Center v Lausanni, ki ga je soprojektirala japonska arhitektka Kazuyo Sejima, letošnja prva ženska kuratorica arhitekturnega bienala v Benetkah.

O učnem centru je Wenders posnel film v 3D-tehniki, ki ga na bienalu predvajajo v Arsenalih, njegove besede pa precizno izražajo to, kar se dogaja v arhitekturi in kar tako izvrstno kaže tudi letošnji bienale. V minulem obdobju intenzivne urbanizacije in ob krčenju prostora, ki je vse bolj le še predmet astronomskih špekulacij, je arhitektura vse pogosteje nastajala brez konteksta, ne da bi upoštevala človeka, ki v njej živi ali dela, in okolico, prostor (ali pomanjkanje prostora); prezrla je tako urbanizem kot svojo tišjo sestro, krajinsko arhitekturo. Nekdanji podaljški hiš, vrtovi, gredice, zelenice, trgi, ulice in parki so se manjšali, ožili, izginjali, izginjal je tako zasebni kot javni nepozidan prostor, okna pa je vse pogosteje treba zastirati z zavesami, saj je slika, ki jo uokvirjajo, večkrat le zrcalo - onstran je isto, preveč približano okno sosednje zgradbe, skozi katerega razgled zaman išče enako obupan stanovalec; arhitektura je v 20. stoletju prepogosto proizvajala le še svoje lastne frankensteine. (Že v 19. stoletju je Britanec John Ruskin tako poimenoval hiše, ki so nastale po njegovih zamislih in so se mu uprle do te mere, da se je izselil.)

Pomanjkanje zasebnega in javnega prostora ali njegova devastacija vedno pomeni tudi socialno deprivilegiranost, kot je to z bolečo metaforo pokazal Kitajec Wang Wei v projektu migrantskih delavcev, ki so sami sebe v sedemnajstih dneh zazidali v kocko brez oken in vrat, nato pa jo spet razstavili na zidake. Šele arhitektura, ki upošteva prostor (urbana, kulturna ali naravna krajina in druga arhitektura), lahko zagotovi kakovost bivanja ali srečevanja v sferi javnega.

Ekonomska, socialna in ekološka kriza je vsaj tistim, ki o arhitekturi zares temeljito razmišljajo, prinesla nekaj grenkih spoznanj o tem, kako je stavbarstvo sodelovalo v eroziji kakovosti bivanja in kakšne so možne poti, da se ljudje in narava otresejo njenih stranpoti.

Človek iz sofisticirane urbane arhitekture beži nazaj v najbolj preproste oblike na sto načinov, kar izvrstno prikazuje v Benetkah nagrajeni bahrajnski projekt skupine arhitektov, ki se je posvetil nekakšnim koliščarskim senčnicam ob morju, ki so si jih zgradili ribiči in od mesta utrujeni delavci. V ozadju, na drugi strani zaliva, je videti metropolo neštetih stolpnic, ki tekmujejo v višinah, tu ljudi, ki se po delu v tistem mravljišču zatekajo v mir, druženje, ribištvo, v opazovanje morja, ki jim predstavlja bistven kontemplativni element. Ne gre za nostalgijo, gre za ustvarjalno reakcijo na to, da jim je vsiljeni razvoj odvzel tišino, mir, možnost vzpostavljanja socialnih vezi in povezanosti delovnega, zasebnega in javnega okolja.

Na eni strani torej ljudje na mikroravni iščejo poti, kako se izogniti pogubnim učinkom urbane odtujenosti, pa četudi le z zasajanjem okenskih lončnic, obujanjem pozabljenih mestnih kotičkov ali vrtnarjenja v mestih, kar že nekaj let počnejo zanesenjaki od New Yorka do Ljubljane, na drugi strani pa arhitektura postaja bolj ozaveščena, bolje razume, da so pri velikih ali malih metih uporabnikove in okoljske zahteve in potrebe večplastne, da se spreminjajo in na koncu one ovrednotijo arhitekturo.

Eden takih velikih metov je gotovo danski načrt "kako povezati dve deželi v eno železniško pentljo". Gre za nič manj kot stoletni načrt, katerega uresničitev se je začela leta 1947 z izgradnjo številnih "prstov" koebenhavnske podzemne železnice, ki je imela dvojni cilj: povezavo predmestja s centrom, a hkrati tudi ustvarjanje takšnih razmer v predmestjih, da se bodo migracije proti centru zmanjševale. Iz te lokalne mestne ideje je zrasla velika zamisel o novi železnici, ki bo do leta 2047 iz Koebenhavna vzdolž obale na severu dosegla Hamletov Helsingor, tam čez most prestopila na Švedsko in se po njeni obali spustila nazaj na jug do Malmöja, ki ga most že povezuje s Koebenhavnom. Nekako tako, kot bi se na primer povezali Ljubljana, Trst, Celovec, Gradec, Maribor in Zagreb. (Bog nas obvaruj, ne delati greha, ne prodati nacionalne identitete vragu - mejaku!)

A tu ne gre le za meddržavni, regionalni transportni projekt, gre za popolnoma nov koncept tega, kar naj bi železnica v 21. stoletju bila. Ta transportna pentlja namreč ne seka krajine, ampak se mestoma dviga nad njo, da bi spodaj pustila prostor za neagresivni transport, predvsem pešce in kolesa, za igrišča, šport, včasih so njeni nosilni stebri zgradbe s pisarnami, deloma se umika pod zemljo, da ne bi posegala v obstoječa mestna jedra, drugič se previdno spusti v krajino. Visokotehnološki, izredno zeleno in socialno naravnan hitropasovni obroč, ki povezuje, a hkrati ustvarja nova prizorišča za neštete dejavnosti ljudi. (Odsvetujem vsako misel na domače razmere, kjer vlak spada med muzejske eksponate, minister Vlačič bo do konca mandata izumljal elektriko, vsaka investicija v javno infrastrukturo pa se samoumevno povezuje z nakupovalnimi središči.)

S tem pa futurizma na bienalu še ni konec: strašljiva in hkrati lepa je kanadska predstavitev samo-obnavljajočih se sintetičnih rastlin, ki še najbolj spominjajo na kakšne globokomorske meduze. Njihova samoobnovljivost je resda tehnološki dosežek, a njihova občutljivost na temperaturne spremembe, na veter, vlago in dotik jih dela strašno podobne pravim rastlinam. In nam. V njih je neki poetičen element tujosti in hkrati živosti, če se za kup plastike, cevi in tekočin sme uporabiti ta pojem. Morda je to neka nova narava. Potem ko bomo uničili staro. Tako kot so oblaki, ki ji jih je Kazuyo Sejiko s sodelavci ustvarila v prostoru, neko novo, obvladljivo vreme. Vreme doma, za zidovi.