Svet pred dvojnim recesijskim dnom

Gospodarska rast v ZDA se je namreč močno upočasnila, kar pomeni udejanjanje opozoril, da bo zagon gospodarstva z ekstremnimi keynesianskimi ukrepi omejenega dosega. Ameriška zasebna potrošnja, katere oživitev bo zaradi prezadolženih ameriških gospodinjstev ultimativni indikator izhoda iz krize, sicer kaže boljšo dinamiko od pričakovane, vendar nas hitrejša rast ameriškega uvoza, ki negativno prispeva k izmerjeni rasti bruto domačega proizvoda, opozarja, da celoten svet svojega razvoja pač ne more osnovati na izvozu. Zato je tudi boljša od pričakovane gospodarska aktivnost Nemčije, ki temelji ravno na ugodni mednarodni menjavi, omejenega dometa pri generiranju gospodarskega okrevanja v Evropi. Strah pred dvojnim recesijskim dnom je zaradi tega utemeljen in upravičena so vprašanja, kaj to pomeni za našo ekonomijo v prihajajoči jeseni, kaj imajo na voljo centralne banke in kaj fiskalna politika. Poskušal bom grobo skicirati izzive, ki jih vsi ti danes imajo, in s tem, upam da, tudi orisati ekonomski kontekst, v katerega bodo padli pri nas napovedani protesti in stavke.

Ko je govora o nevarnosti recesijskega dna v svetu, sta potrebni dve kvalifikaciji. Prvič, pravilneje je govoriti o zahodnem svetu, torej razvitih državah. Predvsem Azija doživlja drugo, vse prej kot mračno zgodbo. Drugič, četudi se realizira, ne bo govora o globokem recesijskem dnu. Bolj o trdoživi stagnaciji, ki ne glede na morebitne pozitivne stopnje rasti, tako kot do sedaj ne bo prinesla zaposlovanja. Brez tega pa ne more biti oživljanja zasebne potrošnje in ne neboleče odprave prevelikih fiskalnih primanjkljajev.

Prav slednje je eno izmed torišč mnenj o tem, kaj lahko (sploh) naredi fiskalna politika, da bi se izognili dvojnemu dnu. Ekstremne fiskalne ekspanzije iz leta 2009 (deficiti v ZDA in Veliki Britaniji, na primer, so bili dvoštevilčni) so bile zelo tvegana stava, ki ne bi bila brez večjih posledic le, če bi se gospodarska rast v svetu hitro vrnila na predkrizne ravni. Vendar se je tudi že takrat vedelo, da zaradi prezadolženosti gospodinjstev na Zahodu fiskalni stimulus ne more trajno zagotoviti okrevanja. Zato smo doživeli evropsko dolžniško krizo in napoved varčevalnih ukrepov. Po drugi strani je bila fiskalna ekspanzija logična, saj je preprečila gospodarski zlom. Svarila slavnih ekonomistov, kot sta Nobelovca Stiglitz in Krugman, pred prehitrim fiskalnim zaostrovanjem so tako razumljiva, vendar mi ni jasno, kaj bi v dani situaciji lahko bilo toliko drugače, da bi nadaljnja močna fiskalna stimulacija lahko naredila za gospodarstva to, kar ni uspela narediti do sedaj. Razumem, da je čakati z varčevalnimi ukrepi realna opcija na voljo vladam, vendar nisem prepričan, da je takšna opcija veliko vredna.

Med tistimi, ki ji ne pripisujejo velike vrednosti, je precej evropskih voditeljev in guverner ECB Trichet. Svet se je namreč zaletel v fiskalni zid. Potreba po ekstremno velikih fiskalnih ukrepih je prišla v času, ko ima večina zahodnih držav, vključno z ZDA, že nakopičene visoke dolgove. Določeni izračuni generacijskega računovodstva kažejo, da so nekatere teoretično insolventne, saj so povojne generacije predolgo živele na račun svojih otrok. To pomeni, da bi za vzpostavitev solventnosti morale zagotoviti zelo visoke dodatne davčne vire ali pa nižanja državnih izdatkov. Ne glede na to, ali lahko dejansko govorimo o insolventnosti ali ne, ostaja dejstvo, da se izhod k monetizaciji državnega dolga s tiskanjem denarja zdi kot že dolgo ne verjetna opcija, ki postaja toliko bolj verjetno, kolikor bolj vlade odlašajo z izvedbo varčevalnih ukrepov. Monetizaciji dolga pa je še vedno sledila inflacija, zato je opozorila centralnih bančnikov treba jemati resno. Pričakovanja višje inflacije bodo ne glede na nizke obrestne mere centralnih bank dvignile dolgoročne obrestne mere in se bo drugo recesijsko dno zagotovo zgodilo.

Vse to močno omejuje potencialno učinkovitost ukrepov nadaljnjega kvantitativnega sproščanja, ki so ga nakazale centralne banke na Japonskem, v Veliki Britaniji in v ZDA. Njihova pozicija je trenutno razumljiva, saj je na robu gospodarske depresije inflacija zgolj oddaljena nevarnost, nihče pa si ne želi, zaradi ugaslega zasebnega trošenja, deflacijske spirale. Slednja je danes realna nevarnost, ker se večina enormne količine denarja, ki je bila "kvantitativno sproščena" z nakupi državnih (in tudi zasebnih) vrednostnih papirjev, nahaja v finančnem sistemu kot likvidnostna rezerva in se ne posoja gospodarstvu. (Del odgovornosti za to, na primer, nosi tudi plačevanje obresti na presežne rezerve, plasirane pri centralni banki.) Zato nevarnosti inflacije za zdaj ni, ni pa tudi jasno, ali je lahko še dodatno kvantitativno sproščanje sploh učinkovito.

Vendar je to stanje, ki se lahko hitro spremeni, če pride do zasuka v inflacijskih pričakovanjih. Kopičenje likvidnosti bo smiselna opcija zgolj do točke, ko inflacijska pričakovanja zadostno dvignejo dolgoročne obrestne mere. Potem se lahko presežna likvidnost prelije v obtok, višja inflacijska pričakovanja pa realizirajo. In smo spet pri vprašanju prevelike zadolženosti držav kot ključnemu dejavniku inflacije.

Zaradi vsega navedenega je pred nami leto, ko se bodo gospodarstva verjetno izognila drugemu recesijskemu dnu bolj zaradi lastne robustnosti kot pa ekonomske politike. Nadaljevanje fiskalne ekspanzije lahko v danih razmerah kljub deljenim mnenjem predvsem poslabša razmere. Dodatno ekspanzivnost, ki bi bila učinkovita, pa ima od velikih svetovnih centralnih bank na voljo zgolj še ECB. Ostali napovedani ukrepi bodo zgolj v psihološki funkciji pomirjanja panike. Pri tem pa je tako ali tako bolj pomembno, kako spretno jih guverner predstavi javnosti, kot pa se jih dejansko izvede.

Logično je, da si Slovenija v teh razmerah ne more obetati, da bo okrevanje prišlo od zunaj, vsaj ne zaradi visokega izvoznega povpraševanja, saj je globalno povpraševanje v splošnem močno potlačeno. Okrevanje od zunaj lahko pride zgolj prek pridobivanja tržnih deležev, ki pa sloni na cenovni konkurenčnosti našega gospodarstva. Pri slednjem smo v krizi naredili nekaj napak, ko smo dopustili rast mase plač (višja minimalna plača), namesto da bi jo znižali, na strani krpanja proračuna pa so za zdaj blizu realizacije zgolj ukrepi, ki bodo stroške gospodarstvu povečali. Pri obvladovanju izdatkov pa je vlada napovedala ukrepe, zaradi katerih so proteste napovedali zdravniki, javni uslužbenci, upokojenci...

Mednarodno ekonomsko okolje zagotavlja, da bo vsaka njihova protestna zmaga Pirova.