V tistih nepozabnih časih se šolsko leto nikoli ni začenjalo s prvo septembrsko uro zgodovine, marveč že nekaj dni prej, v LPP-jevi stavbi v Šiški, kjer si med pridobivanjem nove mesečne prvič po počitnicah srečal katerega izmed sošolcev in tako hočeš nočeš vstopil v nov letnik. Še bolj pa je začetek novega šolskega leta določila prva žurka, ki se je obvezno začela in še bolj obvezno končala na Bavarcu, torej nikjer drugje kot na avtobusni postaji. Na eni strani ceste, pod tisto legendarno uro, smo se v petek zvečer zbirali, na drugi pa ob treh zjutraj s pica burekom v roki čakali prvo sobotno enajstko.

Če mene vprašate, bi moral LPP tako ali tako spadati pod jurisdikcijo šolskega ministrstva, saj je bil svet ljubljanskih avtobusov vselej neločljivo prepleten s šolskim sistemom. Kdor se iz takšnih ali drugačnih razlogov v šolo ni peljal z busom, naj ve, da je to povsem enako celoletnemu špricanju enega ali dveh predmetov. Pa ne telovadbe in likovne vzgoje. Sam, recimo, zelo resno dvomim, da bi mi sploh kdaj uspelo maturirati, če bi v gimnazijo hodil peš, saj sem se šel piflarije skoraj izključno na zadnjem sedežu avtobusa in že zaradi tistih nekaj sončnih spomladanskih dni, ko sem se lahko v šolo odpeljal s kolesom, je bil moj učni uspeh proti koncu šolskega leta vselej v krizi.

Takrat seveda nismo imeli urbane, nismo se vozili v klimatiziranih eko avtobusih, kaj šele, da bi nas krasni novi navigacijski sistem v vsakem trenutku obveščal, da bomo na svojo enko ali trojko čakali zgolj še sedemnajst minut. A takrat tudi nikomur ni padlo na pamet, da bi nas, dijake in študente, na avtobusih delil na Ljubljančane in "Neljubljančane". Natančneje, nikomur ni padlo na pamet niti to, da bi si izmislil tako grdo besedno skovanko.

Zoran Janković je sicer ob napovedani ukinitvi subvencije za LPP cinično dejal, da je sam proti takšni delitvi, a da je zanj pač pomembnejši ljubljanski proračun. Vsekakor je lepo imeti župana, ki mu je proračun pomemben, a so meni tisti dobri trije milijoni, ki bi jih ljubljanska občina na ta način prihranila, nedvomno premajhna vsota za to, da bi mi neznansko ljubi ljubljanski avtobusi postali prizorišče, na katerem bi se mladi, katerih starši davke plačujejo v Kamniku ali Postojni, počutili "drugačne" v odnosu do na mah podobnih jim golobradcev iz Šiške ali Viča. Premalo, da bi se jim zaradi tega njihov novi ljubljanski dom zameril, še preden bi stopili na svojo prvo nabasano trinajstko ali šestko. Vsekakor pa premalo, da bi tej nepregledni množici mladcev, v kateri, paradoksalno, kar mrgoli bodočih Ljubljančanov, vsiljevali neko na novo izumljeno identiteto "Neljubljančanov".

In četudi nas Zoki miri in obljublja, da bodo subvencije za mestni prevoz "Neljubljančanov" urejene kmalu, to niso besede, ki bi si jih želel slišati od župana Ljubljane. Za Ljubljano in njenega župana "Neljubljančani" sploh ne bi smeli obstajati, pa naj pod tem pojmom skrbniki presušenega ljubljanskega proračuna pojmujejo zgolj dijake in študente na bolj ali manj začasnem izobraževanju ali pa tudi vsakodnevne migrante iz ljubljanske okolice in ljudi z vseh koncev Slovenije s trenutno zaposlitvijo v glavnem mestu. Prestolnica bi morala biti dom vseh svojih prebivalcev, ne glede na karkoli, ali pa se lahko zgolj ponižno strinjamo z Borisom Pahorjem, ki tako rad ponovi, da Ljubljana nikdar ni znala biti prestolnica vseh Slovencev.

In najsi se je Janševa administracija še tako požvižgala na Ljubljano in se ji od recesije pokakani Pahor ni upal vrniti nepravično odvzetega denarja, pa vse to še zdaleč ni zadostno opravičilo za to, da zdaj imperij Zorana Jankovića vrača udarec in se po nepotrebnem spušča na raven lokalpolitikantskih obračunavanj. Če si namreč Zoki res želi lepše, boljše in predvsem bolj svetovljanske Ljubljane, se namreč sploh ne bi smel ozirati na te nezrele kralje na Betajnovi, še manj pa posegati po tovrstnih cenenih populističnih trikih. Ti pač še zdaleč niso vredni tega denarja.

Med drugim tudi zato, ker bi takšne "dobrodošlice" v vsakem primeru zabolele predvsem tiste revnejše dijake in študente, medtem ko bi se premožnejši poslej še raje pripeljali v Ljubljano s svojimi jeklenimi konjički in bi imeli po novem zgolj še dodatni izgovor za to, da za vsakodnevno pot do faksa ne uporabljajo javnega prevoza. In tudi argument, da s tem v resnici ogromno zamujajo in so prikrajšani za eno dimenzijo našega glavnega mesta, bi nenadoma dobil povsem drug, rahlo ciničen prizvok.

Še več, poslej bi mi lahko v odgovor mirne duše zabrusili, da nista ljubljanski bencin in parkiranje v središču mesta za "Neljubljančane" nič dražja in da je avtomobil zanje edino preostalo demokratično prevozno sredstvo.