Mene amerikanizacija v resnici nikoli ni preveč skrbela. Kulturna vojna med kontinentoma se je odvijala pravično. Tudi če je šlo eni strani kdaj bolje kot drugi, se je prej ali slej vzpostavilo ravnotežje. Bolj sem se bal tega, da jo bo kdaj komu uspelo zares ustaviti.
Razlogi so intimni. Prvi film, ki sem ga videl na velikem platnu, je bil Dvajset tisoč milj pod morjem. Tisti prvi prizor, ko se je Nautilus dvignil iz morja naravnost v kinodvorano občine v Novi Gorici, me je zastrupil, še preden sem znal dobro brati. Z vsem dolžnim spoštovanjem do osvobodilnega boja in revolucije sem potem Ne joči Peter gledal kot akcijsko melodramo iz Hollywooda. Domišljijo sta nastavila Kirk Douglas in Peter Lorre. Od tam je bil samo korak do Golih in mrtvih Normana Mailerja in Na cesti Jacka Kerouacka, ki sta že v šestdesetih letih v zglednem prevodu čepela na polici mestne knjižnice nad Pomladnim dnevom Cirila Kosmača. Ni bilo potrebnega nobenega posebnega zakona, ki bi predpisoval, da je treba na dva ameriška romana prebrati enega evropskega, ker sta Američana pripovedovala zgodbe tako, kot da sta se pripovedništva učila pri Kosmaču. On pa tudi ni imel nobenih težav napisati scenarijev za Na svoji zemlji in Tistega lepega dne, kot da je celo življenje preživel v studiu z Raymondom Chandlerjem. Na svoji zemlji je bil programski dokument. Preden se film začne, se v špici pojavi film noir, zemljevid Slovenije s pripisom V srcu Evrope, kar je bil tudi izvirni naslov Kosmačevega scenarija. Evropski film po standardih ameriške filmske industrije.
Tudi takrat, ko se je zdelo, da bo amerikanizacija zamrznila domišljijo na tej strani Atlantika, se je našel Sergio Leone, ki je spopad lepo obrnil na glavo. Začel je s ponesrečenim velespektaklom o rodoškem kolosu, ki se je zgledoval pri Ben Hurju in podobnih še bolj groznih hollywoodskih studijskih predelavah evropske zgodovine. Ampak Leone ni bil niti William Wyler niti Cecill B. DeMille. Bil je genij iz rodu Johna Forda in Johna Houstona. Namesto v rimskih filmskih studiih posnetih ameriških zgodovinskih spektaklov o evropski zgodovini je začel v Španiji snemati evropske filme o Divjem zahodu. Trilogija špageti vesternov s Clintom Eastwoodom mu je pri hvaležni publiki pridobila sloves preprosteža, ki snema nasilne filme, pri italijanski levici pa status desničarja. Danes se to zdi neverjetno, ampak v šestdesetih letih je bila vsa italijanska pop kultura v rokah levice. Leone ni bil levičar, ni pa bil niti preprostež in niti desničar. Bil je evropski komplikator, ki je Američane učil, kako se snema kavbojke. Zahod Amerike je videl samo v filmih. Zaradi prvega filma Za pest dolarjev je prišel v spor z japonskim režiserjem Akirom Kurosawo, ki ga je obtožil, da je scenarij prepisal iz njegovega Telesnega stražarja. Leone se je branil, da je Kurosawa zgolj adaptiral kriminalko Rdeča žetev ameriškega klasika Dashiella Hammeta, Rašomon pa si je sposodil pri Luigiju Pirandellu.
Hladna vojna je bil kulturni boj med kontinenti o tem, kdo bo na terenu drugega bolje povedal zgodbo, ki so jo pripovedovali vsi. Leone je potem posnel še dokončno akademsko pravljico o Divjem zahodu in film o judovski mafiji v New Yorku. Nezasedenega ni hotel pustiti nobenega rova. Umrl je dva dni preden bi bil moral začeti snemanje spektakla o nemškem obleganju Leningrada. Da ne bi bilo nesporazumov, je bila druga svetovna vojna zgolj pretveza za ljubezensko zgodbo med ameriškim snemalcem in njegovo rusko prevajalko.
Razmislek je bil strog. "Prva ljubezen moje generacije je bila Amerika, kot nam jo je prikazal Hollywood," je pripovedoval Leone. "Potem sem razumel, da Američani niso orli, ampak da imajo to prekleto razvado, da vino svojih mitskih idej razvodenijo s kolonjsko vodo American way of life, ki se mu fučka, da imajo ljudje na ramena privito tudi glavo. Obstaja totalitarna, skoraj sovjetska vizija Amerike." Ni slabo za režiserja špageti vesternov.
Evropa je Ameriki razlagala, kaj je napredek, Američani pa so Evropejcem ubijali v glavo, kaj pomeni svoboda. Med hladno vojno sta bili zgodbi enako kredibilni.
Po njenem koncu so naracijo vzeli v roke Američani. Bilo je prav fascinantno gledati, kako sta stara in nova Evropa stresli z ramen prah idej o pravični družbi in socialni državi in kot svojo vizijo družbe prevzeli ameriške neoliberalne čenče. Cena je bila visoka. Ameriška kultura je z lahkoto vzpostavila globalni monopol, Evropejci pa so dve desetletji pripovedovali zgodbe, ki so zdržale zgolj festivalsko publiko. V informacijski družbi je kulturna superiornost Evrope izzvenela nekoliko nesrečno, ker so njeni producenti pogumno izbirali, ali jo bodo producirali na Windowsih ali OSX.
Ob tem, kako je Evropa prepustila naracijo svojega sveta Ameriki, bi si lahko začeli viti roke. Pred napadom na Irak se je še nekako na pol borila, da fikcije o orožjih za množično uničevanje ne bi sprejela kot resničnosti, potem pa je popustila in začela tudi sama snemati nadaljevanke o vojni proti terorizmu.
Vendar je nekje spodaj nezadržno iz Evrope v Ameriko tekel subverzivni tok evropske kulture. Amerika, ki smo jo videli v Hollywoodu, je nastala kot dežela svobode veroizpovedi za priseljence. Evropa je sovražno nastrojena do priseljencev in je versko izključujoča. Američani so Evropo šestdeset let učili, naj sprejema priseljence in se nauči verske tolerance.
Zdaj pa je položaj postal res zanimiv. Predvolilna kampanja za letošnje parlamentarne volitve se je v ZDA začela okrog vprašanja omejitve priseljevanja in izgona nezakonitih priseljencev iz Mehike. Dva meseca pred volitvami pa je dosegla zrelost ob polemiki o tem, če lahko muslimani na jugu Manhattna zgradijo džamijo ali ne. Američani so za svoja sprejeli dva osrednja stebra evropske politike. Govor o priseljencih v Arizoni je angleški prevod italijanskih in francoskih govorov o romskih priseljencih z vsemi pripadajočimi žlahtnimi toni rasizma. Polemika o islamskem centru na jugu Manhattna pa je prepisana iz slovenskih prerekanj o džamiji v Ljubljani. Sodelujoči ne tekmujejo v tem, kdo je večji liberalec ali konservativec, ampak v tem, kdo je večji tepec.
Ob prelepi seriji klasičnih hollywoodskih filmov o Američanih v Iraku iz lanskega leta, je skrajni čas, da evropski režiserji začnejo snemati evropske filme o muslimanih v Ameriki. Publika je zdaj globalna.
