Želijo, da bi imeli v prihodnje v mestnem svetu od 12 do 15 svetnikov. Mate je tudi pojasnil, da ima kandidatka za županjo svoje stanovanje v Ljubljani že dve leti, stalno bivališče v prestolnici pa je prijavila prejšnji teden. …Tako v stranki kot tudi sama sicer poudarjajo, da z Ljubljano živi najmanj deset let.

SDS o dobrih namenih in smelih ciljih njihove županske kandidatke in liste (Dnevnik, 24. avgusta 2010)

***

Je sploh kdo, ki bi lahko presenetil in premagal Zorana Jankovića? Izpolnjevati mora več pogojev: Najprej, imeti mora interes, dati se mu mora. Drugič, biti mora znamka, vsaj takšna, kot je Zoran Janković. Tretjič, imeti mora pravo politično podporo.

Božidar Novak, avtor knjige Kako zmagati na volitvah, o čarobnem receptu za zmago na ljubljanskih volitvah (Finance, 6. avgusta 2010)

***

Ves političnomarketinški svet si beli glave in učeno razpravlja, kako zmagati na volitvah. Tisti, ki smo zgolj "politični voyeurji", lahko vprašanje obrnemo in se vprašamo, kako na volitvah zagotoviti poraz. Tako pridemo prej do odgovora. Marsikdo bo iz prve butnil, da je prvi pogoj primeren, se pravi, slab kandidat. Slab kandidat je solidna, a ne zadostna podlaga za neuspeh. Vse preveč je primerov, ko slab kandidat ob ustrezni podpori na volitvah zmaga. Američani so, denimo, dvakrat zapored izvolili debila za predsednika. Vsaj političnega, če že ne dobesednega. Eden vodilnih nemških strokovnjakov za volilne kampanje je zbral najboljše in najbolj kreativne nemške teoretike in praktike političnega komuniciranja, da so skupaj spisali knjigo Kampagne! (2001). Iz blazno duhovite knjige sledi, da je dober začetek poraza izbira slabega volilnega štaba. Slabi svetovalci, slab štab opravi velik del posla. Samemu kandidat nemalokrat ni treba veliko prispevati k porazu. Pri nas je verjetno najbolj značilni primer solidnega kandidata, ki je s pomočjo genialnega volilnega štaba postal poraženec, dr. Arhar. Bankir Arhar je primer, kako so morda najbolj talentiranega politika desne hemisfere sistematično uničili "idioti" iz lastnih vrst. Tako na predsedniških volitvah kot tudi kasneje na županskih. No, ne trdim, da sam ni kaj malega prispeval. Denimo k nedoslednosti. Dr. Arhar je v predsedniški kampanji 2002 populistično nastopil proti prodaji slovenskih bank tujcem, kar je seveda blizu zlasti volilcem desne hemisfere, a se je še med kampanjo razkrilo, da je hkrati nastopal kot svetovalec pri prodaji Krekove banke Avstrijcem. A ključni problem ni bila nedoslednost, temveč forsiranje Barbare Brezigar s strani takrat še SDSS. Brezigarjeva je zaradi dominacije Janševih socialdemokratov krepko prehitela Arharja na desnici, a problem je bil v tem, da znotraj takratne volilne geometrije Brezigarjeva nikakor ni mogla prestopiti magičnih 50 odstotkov. Brezigarjeva je takrat delovala kot ideološko izrazito sprofilirana kandidatka, Arhar pa je imel imidž kompetentnega bankirja in ekonomista, ki bi načelno lahko pobiral glasove onkraj ideoloških bregov. No, pravi fiakso pa je bila Arharjeva kandidatura za ljubljanskega župana. Arhar ne živi v Ljubljani, čeprav v njej dolga leta dela. A volilci ne izbirajo župana, ki med delovnim časom postori to in ono, potem pa se odpelje v domači kraj, ampak nekoga, ki je v mestu prisoten noč in dan.

S to kandidaturo za ljubljanskega župana, ki je bila vnaprej obsojena na neuspeh, so Arharja dokončno in trajno pokurili kot politično persono. In včasih se nekako zdi, da je Arharjev zaton predvsem umor v družini. Nekomu (komu?) je ustrezalo, da na desni nima resnega, kompetentnega konkurenta.

A če je bil Arhar napol Ljubljančan, si je največja opozicijska stranka tokrat omislila kandidatko, ki sploh ni Ljubljančanka. Pa ne gre za to, da ni v Ljubljani rojena. Kdo pa je? Ljubljana ima enkraten privilegij, da kot največje univerzitetno središče posrka, udomači najbolj talentirane "prišleke". Tudi zato, pa ne samo zato, je sama misel na to, da bi imeli Ljubljančani in ostali ljubljanski študenti različne tarife za mestni promet, povsem zgrešena in nesprejemljiva.

A kandidatka SDS na jesenskih volitvah je porog glavnemu mestu, ki ima, navsezadnje, toliko volilcev, da je praktično nemogoče zmagati na državni ravni, če te Ljubljančani ne podprejo. Kar se je videlo tako na zadnjih državnozborskih volitvah kot še bolj ob referendumu o arbitražnem sporazumu. Razumemo sicer lahko, da SDS ne privošči Jankoviću nič dobrega, torej tudi dobrega protikandidata ne. A Ljubljana bi si vseeno zaslužila, da se s sedanjim županom pomeri neki bolj resni protikandidat, protikandidatka. Ne da bi gospo Mazej Kukovič hoteli žaliti, a njena kandidatura je norčevanje iz prestolnice, njenih prebivalcev in ne nazadnje iz volilnega rituala. Skoraj prepričan sem, da če v kakšnem jesenskem meglenem vremenu, ko se ne vidi na ljubljanski grad kot osnovno mestno orientacijo, kandidatko odpeljete malo iz ožjega centra, ne bo našla mestne hiše. Sporočilo, da ima kandidatka največje opozicijske (po aktualnih javnomnenjskih raziskavah pa najbolj preferirane) stranke že kar dve leti stanovanje v Ljubljani ter da si je že prejšnji teden uredila stalno bivališče, je norčevanje, ki ne more ostati in prepričan sem, da ne bo ostalo "nekaznovano". Pa tudi sicer, če ne bi bilo teh zagat z domicilom. Kot sledi iz medijskega nabijanja, pa načrtovanih interpelacij (npr. minister Lukšič), namerava SDS loviti Jankovića na "gradbenih" temah. Prav. Ampak, kdo ga bo nabijal? Bivša ministrica Zofija Mazej Kukovič, ki bo volilcem in volilkam ostala v spominu kot zdravstvena ministrica po popolnem spodletelem vodenju gradbenih projektov v zdravstvu.

V čem je torej misterij kandidature Neljubljančanke za ljubljansko županjo? Morda edina racionalna razlaga bi bila, da želijo s tako trivialno kandidaturo uspavati volilno telo favoriziranega kandidata Jankovića. Torej, da bodo ljudje pač prepričani, da so volitve odločene še pred volilno nedeljo, in se volitev ne bodo udeležili. Že, že. A tudi, če bi prišlo do tega efekta, gotovo ne bi zmagala gospa, ki so ji v roke vtaknili barvne "plonklistke" za programske točke.

Hja, ne vem. Morda pa politiki in politične stranke preveč poslušajo razne genialne svetovalce. Pred časom sem v Financah prebral, da je predpogoj za zmago, da se ti preprosto ljubi ter da moraš imeti politično podporo. Kajpak pravo. In bil fasciniran. Kako enostavno je vse skupaj!