Najprej je paket delovne zakonodaje sesul varno zaposlitev in socialne garancije, zdaj opazujemo potres, kjer se s prvim septembrom napovedujejo drsenje plazov in nevihte s hurikani. Socialno in zdravstveno varstvo, prva na seznamu reform, zadevata tisto področje našega življenja, ki s krizo sistema, prezadolženostjo podjetij in pogoltnostjo kapitala pravzaprav nimata dosti skupnega. Kriza ju lahko le še zaostri, zato bi jima morali nameniti največ pozornosti in modrosti. Tega pa naša vlada nima.

Ima pa čarobno formulo, ki pravi, da se bo kljub krčenju sredstev, pravic zdravnikov in pacientov izrazito popravila kakovost zdravstvene oskrbe v državi. To pomeni, da več ko bomo vzeli iz zdravstvene blagajne, bolj ko bomo disciplinirali zdravnike in paciente, bolj kakovostno oskrbo bomo imeli. Formule doslej nista razvozlala niti ekonomski niti medicinski čudež, pa čeprav sta v slovenskem zdravstvu oba precej pogosta. Sam premier je konec marca ob obisku Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani ugotovil: "Čudež je bil, ampak ne moremo nanj računati večno, da smo v pogojih recesije ohranjali, zavoljo izredne prizadevnosti vseh, dostopnost in kvaliteto (zdravstva), ki je bila pred recesijo." Obljubil je sistemski zakon, se pošalil z medicinskimi sestrami in odšel. Zanj je bil "dialog" končan že tisti dan.

Pri spremembi zdravstvenega sistema je treba računati na delavce in ne na vlado. Zdravniki so zavrnili reformo, a naredili tudi nekaj spodrsljajev. Prav je, da so se odpovedali dodatnemu, nadurnemu in nočnemu delu, s tem tudi dodatnemu zaslužku, kar jim zdaj očitajo vlada, mediji in javnost. Niti famoznih plač, za katere se vse bolj kaže, da so jih mediji in vlada napihnili kot vsedržavni problem, jim ne gre očitati. Skrbi nas lahko predvsem zaprtost političnega polja, v katerem bi morali vzpostaviti koncept boja za javno zdravstvo. Ta pa se ne skriva za medicinskimi ali ekonomskimi vrati, po katerih tolče vlada v zadnjih dneh.

Problemi so naslednji. Najprej, zdravniki so se izvzeli iz delovnega ljudstva. In niso edini. Tudi menedžerji, politiki, profesorji - po novem kognitivci - imajo potrebo po jasnem razločevanju od fizičnega "delavca", šivilje, gradbenega delavca. Potem imamo tu še duhovnike, kmete, brezposelne, ki se jih že zgodovinsko ni znalo misliti v konceptu razrednega boja. Zdaj še zdravniki zahtevajo specifično obravnavo glede na poslanstvo njihovega poklica, a za razliko od ostalega delavstva se ne borijo za plače, temveč za priznanje njihove vloge v družbi in za dostojanstvo. Torej za tisto, čemur se je preostalo delavstvo odpovedalo.

Brezposelne delavke končujejo posle za Prevent, firmo v stečaju. Novinarji delajo deset ali več ur na dan za 400 evrov na roko na mesec. Mladi pogodbeni univerzitetni predavatelji molčijo, ko na mesec spraskajo za minimalno plačo. Vsi smo tiho. Zdravniki ne. In zato zaslužijo podporo in pohvalo. Morali pa bodo spoznati, da je postavljati temelje za stožiško lepotico ali krožišče v Tomačevem, vzgajati mlade generacije, gojiti zdravo hrano, poročati iz vojnih žarišč ali Preventa povsem enako odgovorno in zahtevno delo kot skrb za pacienta. V vsakem poklicu lahko napake povzročijo smrtne in druge žrtve. In vsak delavec ima enake potrebe v življenju, nič manjše kot zdravniki.

Kot drugo, zdravniki bi se morali natančneje posvetiti razumevanju zdravja v naši družbi, ki je specifično. Pri tem ne mislim le na evropske rekorde, ki jih podiramo pri samomorilnosti, poškodbah pri delu ali izgorelosti, temveč na naše osebne percepcije zdravja. Po podatkih Svetovne raziskave vrednot se le dobra polovica prebivalcev ocenjuje za zdrave ali zelo zdrave. Skupaj s Poljsko, Bolgarijo in Romunijo se uvrščamo na skrajni rep EU, primerljivi smo z Moldavijo in Srbijo. Tudi sicer imajo med oseminštiridesetimi državami sveta nižje ocene le še v Peruju, Ukrajini, Gruziji, Rusiji in Ruandi.

Nadalje - zdravniki bi morali vztrajati pri jedru zdravstvene zagonetke, ki ni vprašanje reforme, temveč kronično pomanjkanje kadrov. V aktualnih razpravah to zapostavljajo tako vlada kot mediji, a kaže, da to pozabljajo tudi predstavniki zdravnikov. Kajti, kadar spregovorijo o številu manjkajočih kadrov, jih ne moremo jemati resno, saj Fides en dan trdi, da naj bi potrebovali 500 zdravnikov, drugi dan pa že med 700 do 2000. Zdravniška zbornica pravi, da jih samo v Ljubljani potrebujemo 800, skupno 2300. Aktualen minister za zdravje je tudi za 500, pa čeprav je že pred tremi leti v Zdravniškem vestniku glede na povprečje EU sklepal, da jih v Sloveniji primanjkuje 1800. V istem članku ni pozabil dodati neoliberalne puhlice, da je treba upoštevati "zmogljivosti, učinkovitosti in produktivnosti zdravstvenega sistema".

Slovensko zdravstvo je že leta 2001 vzdrževala četrtina vseh zdravnikov, ki so prišli iz republik nekdanje Jugoslavije, število diplomantov ne pokriva števila upokojevanja, pri čemer nekateri zdravniki delajo tudi do osemdesetega leta ali več, na leto pa jih emigrira že 60. Torej treba je določiti natančno število novih kadrov ter jih iskati v tujini. To mora biti prioriteta. Druge možnosti glede tega nimamo več. Dobro bi bilo razmišljati o državah, kjer imajo presežke kadrov, in ne o tistih, kjer bomo še njim posegli v stabilnost zdravstvenega sistema. Hkrati bi morali takoj povečati število študijskih mest, če ne gre v Ljubljani in Mariboru, pa v sodelovanju s Trstom, Celovcem ali Zagrebom.

In za konec, morda lahko zdravniki, medtem ko so bili vsi drugi utišani, pokažejo na resor, kjer je denarja preveč. S tem bi izsilili humanistične cilje, ki smo se jim leta 2004 kot družba odpovedali. Kajti, če vlada niti trznila ni, ko je vrgla 31,3 milijona evrov za kolaboracionizem v mednarodnih misijah in s tem v letu najgloblje gospodarske krize za 12 odstotkov povečala ta del vojaške igre, potem naj nikar ne trza, ko so v igri pacienti.