Ta se je ob tako rekoč prvem preskusu izkazala za okorelega in arogantnega birokrata, kakršnih je precej po vladnih službah, brez stika s časom in prostorom, v katerem živijo, in predvsem brez idej, ki bi presegle prestavljanje papirjev iz zgornjih predalov v spodnje in nazaj. To ozračje vpliva celo na politične prišleke, kakršni so nekateri v sedanjem ministrskem svetu, ki jim pospešeno krni domišljija. Ko gre za socialno-gospodarska vprašanja, je dr. Ivan Svetlik s svojim predalčkanjem papirjev za leto 2060, ko se bomo izkopali iz brezštevilnih poplav ter vročinskih in morebiti tudi kakšnega jedrskega udara, lep primer. Da mu pred nosom razpada vse, za kar je kot minister zadolžen, je za profesorja seveda birokratsko vprašanje, on pa trdoglavi uradnik ne želi biti, čeprav je to postal že s trmoglavljenjem pri družinskem zakonu.

Kronični problem slovenskih vlad in posledično vseh oblastnih teles je, da se pojavljajo kot del problema in ne rešitve težav, s katerimi se kot družba soočamo. Z drugimi besedami, kateremu koli današnjemu problemu pogledamo pod kožo, bomo kot povzročitelja zlahka identificirali izvršno oblast, pa naj gre za razvpite izbrisane, tiho armado brezposelnih, neplačane domače in uvožene delavce pa vse do razsutega zdravstva, šolstva in pokojninskega sistema ter seveda zloglasnih tajkunov. Morda je ta identifikacija nekoliko težja, če se lotimo trenutno najodmevnejših dogodkov, stečaja Preventa in verjetno enake usode Vegrada, a že pogled po bližnji okolici pokaže, da ne gre za samonikle, ampak v sistem vgrajene družbene deviacije.

Naglavni greh je, da so ne le slovensko tranzicijsko pot, temveč tudi vse njene korekcije usmerjali parcialni interesi, ki so jim vlade zvesto sledile mimo vseh slabih (tudi dobrih) izkušenj na tujem in tudi direktiv krovne Evropske unije, če se jih je dalo obiti. To se resda ne najbolj pregledno, zato pa očitno z najtežjimi družbenogospodarskimi posledicami odraža prav na področjih, ki so domena omenjenih ministrov in še Franca Križaniča, čeprav je premier Pahor insolventnost podjetij in posledično neplačevanja prispevkov, podizvajalcev in delavskih plač začel reševati s pravosodnim ministrom Zalarjem.

Ministrica za gospodarstvo bi morala vedeti, da je stečaj v Sloveniji konec dolge in nepotrebne agonije delavcev, ne pa njihova sreča. Uvodoma citirano vprašanje zbranim novinarjem na petkovi tiskovni konferenci pa ni bilo le slaba šala, ampak dokaz, da v vladnih službah problemov, ki sta jim jih na prag stresla Prevent in Vegrad, ne jemljejo resno ali pa res ne vedo, kaj se v državi dogaja. Slednje je (če ne gre za popolno ignoranco) malo verjetno, ne nazadnje je v današnji informacijski družbi težko prikriti kakršne koli podatke, še najmanj o neplačevanju prispevkov in plač ter dolgovih podizvajalcem in tudi posojilodajalcem.

Da sta insolventnost in grožnja s stečajem v naši državi strašljiva, so sokrivi sindikati, ki se iz razdeljevalcev svinjskih polovic tudi po dveh desetletjih niso preoblikovali v kolikor toliko verodostojnega partnerja socialnega dialoga. A to ni opravičilo, kajti vlade jih v vsem tem času tako niso upoštevale, ampak so izmenično sledile plenilskim kapitalskim interesom in revoltu ljudstva, ko si je bilo treba s populističnimi prijemi zagotoviti naslednji štiriletni mandat. Eden teh prijemov je bil vseskozi oživljanje notoričnih gospodarskih bolnikov na hrbtih delavcev in drugih davkoplačevalcev, posledično pa mrtvičenje vsega gospodarstva in počasno ubijanje socialne države.

V nam ljubi Evropi in tudi kakšen korak dlje so ob množenju stečajev že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ugotovili, da so stresni tako za trg delovne sile kot za samo gospodarstvo in blaginjsko državo. Nemčija je na prelomu stoletja uveljavila povsem novo enotno zakonodajo v zvezi s plačilno nesposobnimi podjetji, ki je združila domače in tudi druge zahodne izkušnje ter na dokaj enostaven način razrešila dilemo med delom in kapitalom že v predstečajnih postopkih. Delavci so upravičeni do nadomestila plač iz posebnega sklada tudi v primeru, ko bo podjetje očitno zdrsnilo v insolventnost in jih ni izplačalo, v vsakem primeru pa ob razglasitvi plačilne nesposobnosti. Nadomestilo jim je zagotovljeno za tri mesece, v katerih postane krvna slika podjetja v finančnih težavah večinoma docela pregledna skupaj z morebitnimi rešilnimi pasovi, stečajem ali prestrukturiranjem, ki delavcem omogoča ali nadaljnje delo ali pa "priklop" na solidarnostne jasli za brezposelnost. Omenjena zakonodaja je resda šla skozi skoraj dolgoletno usklajevanje, vehementnim kritikom, ki so zatrjevali, da bo sprožila val špekulativnih insolventnosti, pa je kmalu zaprla usta. Število stečajev se je v nekaterih letih resda znatno povečalo, leta 2004 na skoraj 40.000, a je prinesla večjo podjetniško fleksibilnost in živahnejši trg dela brez napovedovanih neposrednih pogubnih negativnih učinkov za državne finance. Ti so se na Nemčijo zgrnili šele od zunaj z globalno finančno krizo.

Rešitve z zavarovalnimi plačnimi shemami za vse delavce v primeru insolventnosti podjetij so že precej časa uveljavljene v Franciji in še nekaterih evropskih državah, britanska različica pa tudi v deželah Commonwealtha. V Avstraliji so z letom 2001 oblikovali posebno shemo GEERS (General Employee Entitlements and Redundancy Scheme), ki delavcem insolventnih oziroma bankrotiranih podjetij nadomesti vse neizplačane plače in nadomestila (nadure, dopust, odpravnine) do višine povprečne letne plače. In še bi lahko naštevali. Očitno pa v Sloveniji menimo, da je plačilna nesposobnost problem delavcev in Rdečega križa, Karitasa ter dobrodelnežev, ko postane prevroče, pa brskamo po kazenskem zakoniku. V Veliki Britaniji je že prikrivanje plačilne nesposobnosti kaznivo dejanje, pri nas pa očitno vrhunec poslovanja.