Morda je bil to za nekatere res triumf prvega neokronanega stožiškega kralja, ki je tistega lepega športnega dne v slogu proslavljene rock zvezde stopil pred dvanajsttisočglavo množico in v novi dvorani suvereno odigral vlogo ponosnega gazde, ki časti rundo svoje prve goste, a je šlo v resnici za nekaj veliko večjega. Bilo je to veliko zmagoslavje športa, še bolj pa občutka, da se končno spet nekaj tako zelo svetovnega dogaja tu pri nas, tam za vogalom v BS-u, tik ob končni postaji dvajsetke.

In ko je naslednji večer v oseminsedemdeseti minuti tekme v zrak prvič skočila stožiška šestnajstisočica, je verjetno tudi tisti, ki je vse do takrat po malem obžaloval, da se ni raje odločil za preverjenega Valerija Gergijeva v Cankarjevem domu, dojel, v čem je "štos fuzbala", in naposled razumel, zakaj smo si vsa ta leta vsi ljubitelji športa tako močno želeli novega stadiona.

V torek in sredo se je v Stožicah dogajala zgodovina in ob teh izjemnih priložnostih se nenavadno preprosto ločijo velike reči od majhnih. Noben jazbinšček vas ne more zmesti in noben reporterček ne zavesti. Žalostno je to, a v zgodovinskih učbenikih ne bodo nikoli niti z eno samo besedo omenjeni neplačani delavci, propadli podizvajalci, proračunski primanjkljaj, prirejen javni razpis ali sporno bančno posojilo, in upamo lahko le, da se bodo te zgodbe razrešile hitreje, kot se bodo pozabile.

Boste pa nekoč, tudi čez trideset in več let, zagotovo slišali, kako se bo nekdo za sosednjo mizo v lokalu ves ponosen hvalil s tem, da je bil na otvoritveni tekmi Slovenija-Španija in da se še dobro spomni, da je dal prvi koš Primož Brezec. Poln sebe, ker premaguje lastno senilnost, vam bo zagotovo še voljan razložiti, da je bilo to iz prostih metov. In tudi če bo mene takrat kdo hotel poslušati, v kar sicer dvomim, mu bom z veseljem na dolgo in široko pripovedoval o tem, da sem bil le dan po nepozabnem košarkarskem obračunu tudi na nogometni tekmi Slovenija-Avstralija, kjer je prvi gol na Sadar-Vuginem lepotcu z glavo zabil legendarni Zlatko Dedić. Verjetno bom od časa do časa svoji zgodbici dodal še to, da se je avstralski golman sicer stegnil, kolikor je bil dolg in širok, a da je bil Dedićev strel zanj pač malce prenatančen.

To so pač pripovedke, s katerimi bomo nadlegovali svoje otroke in vnuke, tako kot so nas očetje s tistimi svojimi prigodami in nezgodami iz "slavne" JLA, zaradi katerih smo se celo otroštvo trudili niti pomotoma ne omeniti Prizrena, Kikinde, Vrbasa, ali, v mojem primeru, Vipave, mest, v katerih se je nekoč doživljalo gore nečesa, o čemer se nam zares nikoli ni dalo poslušati, čeravno je bilo tam baje blazno zabavno in včasih tudi življenjsko pomembno. In kar slišim se že, kako ob novici, da bodo jeseni leta 2038 končno le obnovili dotrajano streho stožiškega stadiona, najbližjemu nesrečniku že sedemnajsttisočič ponavljam: "A veš, da sem jaz bil na prvi tekmi na Stožicah?"

Zato sploh ni čudno, da se je tam, tik ob končni postaji dvajsetke, še posebej v sredo na nogometnem štadionu, zbrala ena najbolj pisanih družb, kar jih je kdaj premogla naša k uniformiranosti nagnjena družba. Tam so bili namreč tako tisti najzvestejši, že rahlo fanatični navijači, ki našim fantom sledijo tudi v Belfast in San Marino, kot tudi ljudje, ki so bili tokrat sploh prvič na kakšni nogometni tekmi in so se kar sproti med tekmo učili, da Samir Handanović lahko žogo ujame z roko, ker je golman, in da ni golman vsakič nekdo drug, ki ga Kek določi neposredno pred tekmo. V Stožice so seveda prišli fantje, ki lahko celo tekmo preživijo s hrbtom obrnjeni proti igrišču in namesto da bi gledali tekmo, raje dirigirajo svojemu navijaškemu orkestru, pa tudi takšni so se našli, ki so dve uri zgolj zdolgočaseno listali tiste tri prospekte, ki so jih odkrili pod svojim sedežem. Na tribunah so bili v sredo pomembneži z lestvice stotih najbogatejših Slovencev, pa tudi marsikdo, ki sta mu bila pot na stadion in nakup vstopnice edini luksuz, ki si ga bo ta mesec privoščil. Ni ga bilo narečja, ki ga niste slišali. Zelo staro in zelo mlado se je zbralo in še na ženskem veceju je bila med polčasom skoraj gužva, kar je na nogometnih tekmah prava redkost.

In verjamem, da je bil velik del te množice ob zapuščanju stadiona zelo podobnih misli in da so ljudje še cel večer in tja do jutra drug za drugim ponavljali: "Se vidimo na naslednji tekmi." Dejstvo, da bodo na Stožicah naši naslednji nasprotniki neatraktivni Ferski otoki, verjetno ne bo motilo velikih navijaških duhov. Pri nas se namreč na fuzbal že nekaj časa ne hodi zaradi nasprotnikov.