Lastnikoma podjetja Leka transport naj bi Grep vendarle poravnal 3,2 milijona evrov dolga. Če bosta vseeno blokirala spektakel v Stožicah, pa so jima 10.000 protestnikov pripravljeni pripeljati tudi iz gorenjske centrale sindikata Neodvisnost.

24ur.com, 5. avgusta 2010

***

Slovenci smo res utrgani. Vse je politika. Vse se, če se že ne začne, potem se vsaj konča v politiki. Tudi gradnja in zgraditev športnih objektov. V Sloveniji se je v zadnjih letih zgradilo nekaj lepih športnih objektov, denimo nogometni stadion v Mariboru in športna dvorana v Celju. Toda nobeden ni v celoti zadostil "količinskim" in simboličnim merilom za status osrednjega športnega hrama. Približno tako, kot zaseda Cankarjev dom mesto osrednjega kulturnega hrama. O tem, da Slovenija in Ljubljana potrebujeta takšen objekt, je obstajal, po vseh vidnejših uspehih športnih reprezentanc, visok konsenz. Tako so ga od Katančevih nogometnih pravljic sem obljubljali vsi župani in županje ter vsi šolskošportni ministri. Obljubljali. Obljubljali… In obljubljali. Tudi nerealno in nemogoče. Še v času ministra Zvera so sanjali o stadionu s trideset tisoč sedeži. Rezultat pa sta bili do konca razpadla Plečnikova podrtija in dotrajana Hala Tivoli. Zdaj, ko stadion stoji, pa je vse bolj pomembno kot dosežek, ki je po velikosti znotraj meja racionalnega. Z javno-zasebnim partnerstvom pa za proračun in davkoplačevalce razmeroma poceni.

Razumljivo je, da se tistemu, ki mu šport nič ne pomeni, zdijo objekti megalomanski in nepotrebni. Kot se najbrž tistemu, ki ne hodi v galerije, zdi odveč obnova Moderne galerije, tistemu, ki ne ljubi opere, obnova in dozidava zdaj že znamenite črne skrinje, da podobnih dilem okrog Centra urbane kulture (Kino Šiška) sploh ne omenjamo. To je razumljivo in tudi legitimno. Bolj nerazumljivo pa je, da so se okrog Stožic spolarizirali tisti, ki načelno podpirajo šport in zgraditev športne infrastrukture.

Ko nekje v oddaljenih vročih krajih preznojen v spodnjicah berem spletne vesti iz domačih krajev, se zdi, kot da je edina in najbolj usodna stvar na svetu Športni park Stožice. Bitka za Stožce kot bitka za Stalingrad. Do zadnjega moža. Do zadnje ure. Polarizacija za Stožice in proti njim je že zdavnaj in na veliko presegla športni interes. To je iracionalno, je pa razumljivo. Ker so Stožice prav zaradi stokrat požrtih obljub državne in mestne politike bile Jankovićeva krucialna predvolilna obljuba. Kljub vidnemu napredku in razvoju Ljubljane v zadnjem mandatu, kar med zobmi in z muko priznavajo tudi največji nasprotniki, Janković na Stožicah zmaga ali pade. Vse karte je vložil v ta objekt. In zdaj je očitno, da je ne glede na vse zaplete projekt končan in bo kot takšen še dolgo služil.

Ko to pišem, kaže, da se ne bo uresničila grožnja z blokado prireditve nekega podizvajalca (Leka), ki je v upniškem razmerju z investitorjem. Pravzaprav niti ne neposredno z Grepom, ampak s firmo Sektor beton. Upam, da bo res minilo brez pretresov. Dogodek si zasluži mirno proslavo. A da ne bo nesporazuma. Zahteva upnikov po poplačilu dolgov je legitimna. Še več! Projekt bo resnični presežek šele, ko bodo za javni del objekta poplačani vsi upravičeni upniki. Toda v napovedani (in zadnji hip umaknjeni) blokadi prireditve se skriva generalni problem vseh tako imenovanih prevozniških protestov. Ne vzpostavlja se namreč fronta med dvema strankama v upniško-dolžniškem razmerju, ampak pretrpi škodo tretji. Ko vozniki blokirajo mestne vpadnice (vsaj dvakrat se je to v Ljubljani že zgodilo), vzamejo za talce namesto države, s katero se prepirajo, kar njene državljane. Torej protest najbolj čutijo tisti, ki nimajo do protestnika nobenih obveznosti. In zdaj je podobno. Zaradi domnevno neizpolnjenih obveznosti nekega naročnika upniki kaznujejo uporabnike objekta. Kar je nesprejemljivo in nedopustno. Po drugi strani pa, ker Grep preživi le, če uspešno nadaljuje in konča zasebni (trgovski) del projekta, kar pa je odvisno od sproščanja posojil, je sodna ali dogovorna pot veliko bolj varna in učinkovita kot sporadični protest in izzivanje nič krivih obiskovalcev.

A tokrat je ob splošnem problemu "jemanja talcev" še dodaten problem. Namreč, problem politične motiviranosti blokade. Ne vem in nikakor ne morem reči, da so motivi podjetja Leka politično motivirani. Zagotovo pa so protesti spodbujani in izrabljeni za politične cilje. Še bolj smrdljiv vonj politike pa zaznamuje napovedano podpora sindikata Neodvisnost. Kako pa si predstavljajo to podporo? Kje je skupna točka protesta bogatih delodajalcev in brezpravnih delojemalcev? In Stožice ob sicer katastrofalnem položaju delavcev v slovenski gradbeni dejavnosti sploh niso prav posrečen primer. Toda predstavljajte si to mešano povorko. Na čelu šefi prevoznikov s pregrešno dragimi avtomobili, za njimi dovolj močni in siti, redno, čeprav slabo plačani gradbeni delavci izvajalcev, čisto na koncu pa oni zgarani, lačni "uvoženi", ilegalni delavci brez papirjev, brez varnosti… Sindikalna konfederacija, ki je zamudila številne priložnosti, da bi se postavila v bran brezpravnim delavcem v gradbeništvu, se postavlja - z roko v roki z delodajalci - v politično povorko!? Načelna in apriorna solidarnost javnosti bi razpadla v tistem trenutku, ko bi se postavili nasproti publiki, desetletja željni športnega dogodka.

Kampanja proti Stožicam je resnično brez meja. Tako smo dan pred odprtjem gledali v Financah zgodbo Stožic, ki sporoča, da je dan pred obiskom inšpektorjev vse skupaj še popolno gradbišče. V fotoreportaži je res videti tako. A manipulacija je v tem, da je slikano stanje za ograjo, ki ločuje gradbišče trgovskega centra od športnega dela. Najbolj pa se je spozabil tednik Reporter, v katerem je ilustrator Miki Muster narisal Jankovića v hitlerjevskem pozdravnem položaju ter z nadpisom nad stadionom: Ein Reich - ein Volk - ein Führer. Nizkotna negativna kampanja? Vsekakor. Pa se vsaj splača? Raziskovalka I. Dombrowski pravi, da se splača takrat, ko je podoba politične persone še šibka ali že sama po sebi iztrošena. Če se lotevajo človeka na vrhuncu priljubljenosti, je učinek nasproten. In če se ga lotevajo na slabo izbranih vsebinah, toliko bolj.

Ne vem sicer, kakšne cilje ima politika, ki je temeljni generator te kampanje proti Stožicam. Težko si predstavljam, da verjamejo v uspešnost takšnega podjetja. Vsaj v Sloveniji se takšen model ni nikoli obrestoval. Tako denimo Milan Zver, ki kot resorni minister ni naredil nič za razvoj športne infrastrukture v Ljubljani - ko je Janković zmagal, je celo umaknil že rezerviranih deset milijonov evrov za stadion - napada projekt, Jankovića in Lukšiča. Češ, Stožice so Jankovićevo in Lukšičevo sračje gnezdo. Posredno grozi celo s težavami z evropskim denarjem, ki da ga bo treba vrniti in plačati kazen. Najbrž so on in njegovi res sposobni "ovajati" Slovenijo v ustanovah EU. Pravzaprav ne drži popolnoma, da ni nič naredil za športno infrastrukturo. Približno toliko, kot dobijo Stožice, je Zver podelil Ljudskemu vrtu, kot edinemu prijavitelju na kožo pisanega razpisa. Takrat ni nihče nasprotoval gradnji in rekonstrukciji mariborskega stadiona. In nihče ni napisal interpelacije proti Zveru.

Jeseni bodo županske volitve. Bivši minister in sedanji evroposlanec Zver bi bil gotovo primeren županski kandidat. Denimo v Mariboru.