Vzpostavljanje suverenosti nad ozemlji je porajalo spopade in vojne, ki so vzpostavili politični zemljevid moderne Evrope. Če je bil ta poprej podoben leopardovi koži, je tedaj postal strnjen sistem držav. Te države so morda kupčevale s kolonialnimi posestmi, ne pa s svojimi matičnimi ozemlji. Meje teh ozemelj so spreminjale vojne in z njimi povezana širitev ali propad posameznih držav. Načelno so bila državna ozemlja neodtujljiva.

Zdaj so se stvari začele ponovno spreminjati. Ne mislim na to, da se je v našem tako imenovanem civiliziranem zahodnem svetu s koncem hladne vojne predrugačil zemljevid držav, ki ga sestavljajo ali prosjačijo za vstop vanj. Mislim na spreminjanje statusa, položaja in vloge države. Sistem držav, ki mu pravimo naš, se ni najbolj korenito spremenil s propadom določenih držav in nastankom novih. Radikalna sprememba je v tem, da je vse manj sistem držav. Postaja sistem, v katerem države kot take izgubljajo moč. Eden od vidikov tega procesa je v tem, da države začenjajo izgubljati suverenost nad svojim ozemljem.

Menim, da je najbolj šokanten - ali vsaj najočitnejši - zgled te spremembe Grčija. Mehanizme, ki so pripeljali do grške krize, puščam tu ob strani, čeprav so verjetno vsaj deloma del zgodbe, o kateri bi rad nekaj rekel. Opozoriti želim na ukrepe, za katere politiki, finančniki in njihovi mediji pravijo, da so ukrepi za reševanje krize. Ti so, prevedeni v prakso, med drugim pripeljali do tega, da grška vlada zdaj ponuja v najem ali naprodaj svoje otoke. Odpoveduje se svojemu ozemlju, odtujuje, kar je neodtujljivo, dokler obstaja država kot država. Takšno odtujevanje ozemlja je zato razgrajevanje države.

Ko sem v času, ko je bila grška kriza še neobrzdana, naletel na novice, da so v Nemčiji nekateri politiki v sozvočju z glasom ljudstva predlagali, naj Grčija, da bi rešila "svoje" probleme, začne prodajati svoje otoke, antične zgradbe in umetniška dela, je bil moj prvi odziv nejevera. Počasi mi je postalo jasno, da so Nemci to resno mislili. Nekaj na sedanjem dogajanju me je spomnilo na ambiciozno planiranje povojne ureditve v letih, ko je Nemčija stopala v vojno. Takrat, ko so zagnali nacistično vojaško mašinerijo, so ugledni nemški intelektualci v povezavi s političnim vrhom interdisciplinarno razpravljali o velikih prostorskih enotah, v katerih bo organizirano svetovno in predvsem evropsko gospodarstvo po koncu vojne. Nacistična renesansa evropske ideje in Evrope je imela seveda tudi političnoekonomsko razsežnost.

Koliko takratnih nemških strateških vizij se danes uveljavlja z drugačnimi sredstvi, je vprašanje, na katerega lahko odgovori le podroben študij. Proti prehitremu ali preveč premočrtnemu vzpostavljanju kontinuitete med nemškimi poznimi 30. leti prejšnjega stoletja in našimi časi nas opozarja dejstvo, da po prvih podatkih največ zanimanja za kupovanje na Rodosu, denimo, kažejo Kitajci in Rusi. Za postkomunistične pridobitnike v teh dveh državah postaja namreč Sredozemlje privlačna počitniška "destinacija".

Ne glede na to, od kod prihajajo investitorji in kupci grških otokov, njihovi posli z grško vlado demolirajo grško državo. Vzpostavljajo model ali utirajo pot, ki morda prinaša "razvoj", zagotovo pa nič ali zelo malo dobrega za večino prebivalstva v državah, ki se jih potaplja. Ti bodo v glavnem izgubljali - dobesedno tudi tla pod nogami.

Odtujevanje državnega ozemlja navzven, ki nam ga v grobi obliki kaže Grčija, pa je le ena plat razlaščanja države, ki poteka tudi v razvitem svetu in ne le na njegovi vse bolj izropani, obubožani in degradirani periferiji. Drugo plat bi lahko imenovali notranjepolitično. Ta je v marsičem manj dramatična. Odvija se v neštetih malih korakih in njeno ponavljanje deluje kot anestezija. Zanjo postajamo vse bolj neobčutljivi. Zgledov nam ni treba iskati v Grčiji. Preveč jih imamo v naši deželi, ki je periferija v razvitem svetu.

Gre za proces, v katerem se družbena, skupna lastnina prenaša v zasebno last. Del te skupne lastnine so zemljišča, med njimi gmajne v dobesednem in prenesenem pomenu. Prenosa, ki ga omenjam, ni brez asistence politikov, ki imajo vsaj malo dostopa do vzvodov državne oblasti. Država je v njem posredno ali neposredno, odkrito ali prikrito, zakonito, napolzakonito ali kriminalno nepogrešljiv dejavnik. Last vseh državljanov, tudi ozemlje, ki je bilo v obči lasti, odtujuje v zasebne roke. Da ni ničesar več, kar bi bilo neodtujljivo, kaže, denimo, barantanje z Lipico ali novi zakon o Triglavskem nacionalnem parku, ki ga je sprejela Pahorjeva vlada. O lipicancih ali Triglavu si lahko vsak misli, kar hoče. Ne bi pa smeli spregledati, da vlada izroča "razvoju" tudi lastnino in ozemlje, ki je nominalno nacionalno, torej državno, in ki bi ga morala varovati za vse državljane, kot obče dobro, ne pa omogočati njegovega zasebnega izrabljanja in uničevanja.

Privatna lastnina je sicer le relativna omejitev državne suverenosti, kajti država lahko to mejo v skrajnem primeru suspendira. Ampak v sedanjem procesu odtujevanja obče lastnine, ki mu asistira, če ga že ne organizira, država spreminja svojo naravo in se iz varuha občega dobrega transformira v instrument posebnih in osebnih interesov in norosti. Meje privatne lastnine postajajo tako vse bolj absolutne, država pa drobi, deli, prodaja in podarja suverenost kot kak srednjeveški mogotec. S tem drobi samo sebe, tako da nastaja novodobna leopardova koža, na kateri so temne lise raznorodnih lokacij moči z nepreglednimi prepletajočimi se ter pogosteje nelegalnimi in nelegitimnimi kot zakonitimi in dopustnimi vezmi povezane v neodgovorno roparsko samovlado, ki se igra demokracijo.

Če bi, recimo, Lipico ali kose Triglavskega nacionalnega parka začeli "razvijati" kitajski ali ruski novopečeni bogataši, tako kot grške otoke, bi se verjetno marsikdo razburjal. Toda načelne razlike med njunim odtujevanjem kakemu tujemu tajkunu ali domačemu političnoekonomskemu povzpetniku, ki v njunem uničevanju voha dobiček, ni. Slovenski ubogi gmajni najnevarnejši tujci so med politiki, ki jih voli.