Vprašanje "A si mogoče videl kakšen dober film?" v to debato zaide, če sploh zaide, na koncu, potem ko se prečvekaš čez vse ostalo, od jagnjetine in sevdalink pri Kibetu preko specialnega druženja z Ekremom Jevrićem in njegovim enako specialnim menedžerjem "from New York City" pa vse do zgodnjejutranjega koncerta skupin Fun-Da-Mental in Dubioza Kolektiv. Sarajevo je preprosto mesto, kjer se večina filmov še vedno odvije zunaj kinodvoran in kjer človek nikoli ne najde dovolj primernega časa za večurno posedanje v temi le-teh.

Zato je filmski festival v mestu ob Miljacki nekaj posebnega in zato vsi kot nori drvijo tja, čeravno tam nimajo na ogled nič boljših filmov kot, recimo, na ljubljanskem Liffu. Je že res, da imajo v Sarajevu za razliko od Ljubljane tudi Morgana Freemana, ki ga verjetno nikoli ne boste videli, kako s Simonom Popkom, Mitjem Rotovnikom, Zoranom Jankovićem ali Majdo Širca paradira po obrežjih Ljubljanice, a vseeno ne verjamem, da se je kdorkoli od letošnjih filmskih turistov, te nove vrste popotnikov, ki se namesto na morje poleti odpravijo na razna festivalska prizorišča od Ljutomera do Motovuna, pod Trebevićem znašel zato, da bi videl, kako se mimo njega po Baščaršiji sprehaja štirikratni nominiranec za oskarja in filmski impersonator Nelsona Mandele.

Ena od skrivnosti uspeha sarajevskega festivala, poleg tistih nekaj milijončkov proračuna ter zavednega in nezavednega trženja tragične preteklosti, tiči tudi v tradicionalnem bratstvu in slogi umetnosti in popkulture, ki se v Sarajevu radi razuzdano premešata in ne bežita druga pred drugo kot pri nas, kjer premorejo kulturni botri za njihovo zdravje vsekakor škodljivo količino strahu pred banalizacijo in komercializacijo in dobijo ošpice že ob misli, da bi se v njihove visokoumetniške vrtičke pretihotapilo karkoli med ljudmi priljubljenega.

Sarajevo je mesto, kjer se lahko sprehodite skozi park prezgodaj preminulih legend, pevca Indeksov Davorina Popovića in košarkarja Bosne Mirze Delibašića, ki sta bila, bolj kot karkoli drugega, velika ljubljenca domačega občinstva. Le-to ima pač iskren in ljubeč odnos do lastne popkulture in še posebej do svojih popkulturnih ikon ter zelo visoko ceni tudi tiste ustvarjalce, ki niso vešči jambskega enajsterca ali obsedeni z metafiziko. V Sarajevu svojim "ljudima iz raje" postavljajo celo spomenike.

Pri nas pa verjetno nikoli ne bo spomenika dočakal niti Frane Milčinski Ježek, kaj šele, da bi se kdo spomnil poimenovati ulico po Marjani Deržaj ali pa, bognedaj, trg po športniku Roku Petroviču. Resnično tudi dvomim, da se bo nekje nekega dne mogoče sprehoditi po sprehajališču Iva Daneua, se slikati pred spomenikom bratoma Avsenik, prečkati most Pera Lovšina ali se zapeljati skozi drevored Jurija Zrneca. Vsi ti ljudje so za kaj takega verjetno preveč popularni in s svojim delom pretirano razveseljujejo svoje rojake, da bi jim lahko njihovo delo šteli v čast. In tudi Mileni Zupančič in Poldetu Bibiču verjetno nikoli ne bodo odlili bronastega obeležja preprosto zato, ker je filma Cvetje v jeseni in Moj ata, socialistični kulak videlo malce preveč Slovencev, da bi si ta velika igralca prislužila posmrtno čaščenje njihovih potomcev.

Tukaj pač vlada prepričanje, da je med umetnostjo in popkulturo treba potegniti jasno ločnico in umetnost po možnosti obdati kar z bodečo žico, da ne bi slučajno kdo po pomoti nekoč med umetnike uvrstil Magnifica, Branka Đurića Đura ali Tomija M. in s tem najresneje ogrozil obstoj celotne slovenske kulture. Si sploh predstavljate, kaj bi bilo, če bi v spremljevalnem programu Liffa napovedali koncert Severine? V državi bi verjetno zavladalo kar izredno stanje, opozicija bi vložila interpelacijo zoper ministrico za kulturo, Dragan Bulič pa bi nemudoma začel gladovno stavkati.

V Sarajevu pa obiskovalec dobi nadvse prijeten občutek, da je Severina za festival enako pomembna gostja kot kakšen festivalsko požegnani romunski režiser in da slavni hollywoodski igralci, ki se tako radi pofočkajo na dovčerajšnjem vojnem prizorišču, niso v tej zgodbi o uspehu prav nič večji faktor od sarajevskih taksistov, ki obiskovalcem pestrijo nočne vožnje z ene na drugo zabavo z duhovitimi opazkami. Dobra turška kava tam pač šteje enako kot dober turški film. Porcija čevapov "kod Želje" pa je verjetno kar nad vsem.

V osrčju Balkana je tako še vedno festival, ki je večji od filma, in je mesto, ki je večje od festivala. In če boste kdaj odpotovali na Sarajevski filmski festival in se vrnili, ne da bi si ogledali en sam film, ne boste v resnici prav ničesar zamudili, saj boste kljub temu deležni izjemnega (pop)kulturnega doživetja.

Kar pa še zdaleč ne pomeni, da film z vsem tem karkoli izgubi. Nasprotno, kinodvorane v Sarajevu so prepolne, ljudje drvijo gledat tudi najbolj "zatežene" filmske zgodbe, poslušajo pogovore s filmskimi ustvarjalci, mahajo domačim in tujim zvezdam na rdeči preprogi ter še naprej dobro prenašajo primitivno neotesanost raznoraznih abelov ferrar in mickeyjev rourkov.

Verjeli ali ne, a umetnost in popkultura se v resnici lahko zelo dobro dopolnjujeta.