Šivilje v mirenski podružnici je prepričal, da so namesto tarnanja nad izčrpanostjo zaradi nočne izmene stisnile zobe in v nemogočem roku zaključile naročilo iz Nemčije. Potem so, prav zaradi dela visoko usposobljenih šivilj z dolgoletno prakso in izkušnjami, res prišli nova naročila in zaposlitve. Mirenskemu podjetju s težko konfekcijsko industrijo za avtomobilske prevleke najuglednejših evropskih proizvajalcev je vse viharje na trgu avtomobilske proizvodnje v zadnjem desetletju uspelo prebroditi z dobički. Vmes si je nabralo še certifikate, s katerimi dokazuje visoko kakovost podjetja. V proizvodnji pa so svoje mesto našle tudi brezposelne delavke iz Novoteksa in Jutranjke.

Ko je direktorica mirenske podružnice Preventa Martina Brec pred dnevi bodrila brezposelne šivilje, saj ima v rokah več novih naročil in lahko začne proizvodnjo, so se na njo zgrnili pritiski. Signal, verjetno od lastnikov, je bil jasen: kljub poslovnemu uspehu podružnice ne bi smela sejati optimizma med delavke, ki so že od maja na prisilnem čakanju. Šivilje bi očitno morale poleg lastne izgube (dela, plač in socialne varnosti) ponotranjiti še stisko lastnikov, ki kljub dobičkom sedaj nimajo niti 3400 evrov za takso, da bi se lahko začel stečaj. Ni dovolj, da so šivilje ob delo, treba jih je zastraševati in puščati v negotovosti, da bodo nekoč, če pride nov (ali star) lastnik v podjetje, spet pripravljene popuščati pri delavskih pravicah in se žrtvovati za podjetje.

Ironija je seveda v tem, da je mirenski Prevent preživel zaradi človeškega, in ne ekonomskega faktorja. Podjetje se je obdržalo in razvijalo zaradi neutrudnega in zahtevnega dela šivilj, njihovih neprespanih noči, načetih hrbtenic in skromnosti. One so bile kapital podjetja in na njihovih hrbtenicah se je koval dobiček. Vendar podjetje bo tudi potonilo zaradi človeškega, in ne ekonomskega faktorja. Razlog, da obrat na Mirni zapirajo kljub dobičkom, uspešnemu vodenju, novim naročilom in interesentom za vlaganja v podjetje, tiči zgolj v osebnih peripetijah in ribarijah lastnikov Preventa.

Na take in podobne načine je vsak dan več delavk potisnjenih na rob, da lahko plezalci, ki družbo razumejo kot nujno zlo, osvajajo vrhove. Na ramenih tistih, ki gredo na rob, se vzpenja človeštvo. Če si daleč od roba, je lažje živeti v laži o napredku človeštva, za katerega smo se vsi pripravljeni odpovedovati in biti kljub krizam in recesijam še hvaležni, da ni slabše. Šele ko iluzije preglasi realnost, ki zareže v naše lastno izpraznjeno jutro, je na vidiku vse manj izhodov, simfonije o napredku pa izzvene. In ko naposled mejne situacije zgrabijo tudi za naš vrat, ko nas ob robu pečine le še sunek loči od prostega pada z gore vzpenjajočega se človeštva, se povsem obrne tudi horizont. Takrat perspektiva ni več vodoravna in neskončna, bolečina ni več oddaljena in tuja, odrekanje ni več imaginarno, tudi svetloba je polna teme. Delavstvo ni del človeštva, ki se vzpenja na vrhove, je le škart, izmeček, odpadek od končnega produkta.

V slovenskem gospodarstvu je človeški faktor daleč pred ekonomskim. Bolj ko se plezalci izdajajo za trpeče žrtve na oltarju finančne krize in gospodarske recesije, bolj se spopadajo za finale v ribarijah, peripetijah in zdrahah. Težave se ne skrivajo za tančico zahtevnega gospodarskega poslovanja, v ranljivosti izvozno usmerjenih podjetij, prenizki konkurenčnosti, inovativnosti ali tehnološkem razvoju, tudi ne v predragem, slabo usposobljenem in ne dovolj fleksibilnem delavstvu. Prav tako ne v pogoltnosti in rivalstvu kapitala za dobičke. Gre preprosto samo še za prestiž. Plezalcem, ki se oprijemajo v steni in se zbadajo s komolci, ne gre več za vrhove, ampak za ponos, čast in ugled, kdo bo drugega potisnil iz stene ali pa mu vsaj preprečil, da pleza naprej. Šivilje so prisiljene opazovati to igro sodobnega vodenja poslov, čeprav same nikdar ne bodo plezale po stenah.

Za plezalce je cilj tekmovanja tekma sama - ne pa najboljši izid tekme ali žrtve, ki jih bo proizvedla. To je tista bitka za poražence in zmagovalce, ki jo že drugo leto promovirajo neuki politični govorci - to je tista edinstvena domačijska kultura gospodarjenja "za skupno dobro". To so vrednote novodobnih elit, ki lahko zaobidejo vse pravne, socialne, etične in ekonomske kodekse in pravila, vmes pa negujejo prestiž svojega stanu in poznanstev.

Da bo Prevent potonil zaradi narcisoidnih razlogov, peripetij in ribarij lastnikov in zato, ker uprave niso znale krmariti konfliktov med nekdanjimi zavezniki, ki so se vmes sprevrgli v smrtne sovražnike, se je napovedovalo vse od leta 2007, ko so trije plezalci, nekdaj prijatelji in podporniki, premešali delniške karte in se udarili sredi vzpona. Med svojimi intrigami so naredili tudi vrsto poslovnih napak, pa nekaj kolača poslali čez ocean, drugi del po Evropi. Kljub, milo rečeno, nečednim poslom v Preventu se je za podjetje ves čas ponujalo vrsto rešitev, ki so prihajale iz vodilnih avtomobilskih podjetij iz tujine, vendar lastniki Preventa niso hoteli rešiti.

Skrbi je zato danes več kot pred začetkom krize. Socialne bombe na Koroškem niso aktivirale neugodne gospodarske razmere, pač pa narcisoidno gospodarjenje lastnikov. Vlada se z vso mašinerijo državne administracije ni spotikala le, ko je šlo za podjetja z državnim lastništvom (Mura, Tekstilna industrija Vrhnika, Steklarska nova…). V primeru Preventa je dokazala, da nima ne znanja ne prakse, če, kdaj, kako in s katerimi mehanizmi vse bi morala posredovati v primerih ekonomsko neopravičljivega potapljanja gospodarskih družb. Seveda pa sta najbolj drastični socialna in kulturna razsežnost, iz katere bo moralo delavstvo (pa tudi družba) potegniti politični nauk te tragedije, če želi v prihodnje preprečiti nove, za podjetja in ljudi usodne ribarije.