Sirija je postala prva muslimanska država, ki je v šolah prepovedala burko in sorodno pokrivalo nikab. Sirija je tudi diktatura z arabsko izvedbo socialističnega režima.

Sirska vlada je sprejela odločitev dva mesec po tistem, ko je spodnji dom belgijskega parlamenta sprejel zakon, da ženske v Belgiji v javnosti ne smejo nositi burke. Za kršitev se žensko kaznuje z globo ali tednom dni zapora. V vsej državi jih sicer ni kaj dosti več kot sto, vendar se je parlamentu zazdelo, da je to nevaren naraščajoč trend. Cunja, ki pokrije cel obraz in pusti pogled samo na ženske oči, je znamenje radikalizacije političnega islama, to pa je vsaj v javnosti treba preprečiti. Podobni zakoni so zdaj v razpravi v francoskem, španskem in nizozemskem parlamentu. Vsi oblikujejo pravni okvir, v katerem bodo določili površino ženskega obraza, ki sme v javnosti biti zakrit, in gostoto tkanine, ki ga lahko pokriva.

Oblikovalci zakona se sicer trudijo, da bi prepoved utemeljili z varnostnimi argumenti, pomisleki o osebni higieni in splošnimi načeli človeškega dostojanstva, vendar imajo težave s prepričljivostjo. Kar želijo prepovedati, je zunanji izraz salafijske interpretacije Korana, ki je prišla iz Savdske Arabije in emiratov Arabskega zaliva ter je neposredno povezana z izvozom njihove interpretacije islama kot politične ideologije. Ta je nekompatibilna z liberalno demokracijo, ki tvori jedro evropskih političnih sistemov. Našli so se na skupnem terenu vprašanja nadzora ženskega telesa.

Vznemirljivo je, ker se skupaj najdejo zelo različne politične ideologije. V Siriji je na oblasti stranka Baath, ki ji je pripadal tudi Sadam Husein. Španija ima socialistično vlado, v Franciji je na oblasti desnica. Belgija je sredi dolgotrajne vladne krize, za zakon so glasovali tako krščanski demokrati kot socialisti, na Nizozemskem pa o zakonu skupaj veselo razpravljajo liberalci, laburisti in skrajna desnica. Žensk, ki hodijo po evropskih cestah s popolnoma pokritimi obrazi, je zanemarljivo malo tudi v državah z zelo številnim muslimanskim prebivalstvom. Pa vendar se vprašanje razvija v eno osrednjih civilizacijskih vprašanj o razumevanju osebne svobode na evropski celini.

Vse, kar si izmislijo v Evropi in Siriji, v nekaj mesecih pride tudi v Slovenijo. Lahko pričakujemo, da bo slovenski parlament v kratkem začel žolčno razpravo o ženski modi. Ob tem, kako je potekala razprava o družinskem zakonu, lahko pričakujemo še en festival vulgarnosti, v katerem bodo verski fundamentalisti v sovražnem govoru tekmovali s prepričanimi sekularnimi rasisti.

Ampak tudi če je parlamentarna razprava trapasta, problem ostaja zanimiv. Kakšen odnos ima lahko človek do njega, dokler je o njem še mogoče inteligentno razmišljati?

Sam sem ženske s popolnoma pokritim obrazom videl v Sloveniji samo enkrat, in sicer jeseni lani. Srečal sem jih pred Hotelom Slon, medtem ko so prečkale Slovensko cesto in šle proti Maximarketu. Kaj je zdaj to? Previdno sem jih zalezoval in prisluškoval pogovoru. Govorile so arabsko z naglasom iz zalivskih držav. Turistke. To bo zabaven problem. Kako turistkam prepovedati, da so na počitnicah oblečene tako, kot jim ustreza? Po kom se bomo zgledovali? V Dubaju, kjer je stroga islamska diktatura, turistke nimajo težav hoditi po nakupovalnih središčih v najbolj skrčenih interpretacijah obleke, niti v kopalkah. Sprehajajo se mimo prebivalk emiratov, ki hodijo okrog v ohlapnih črnih svilnatih vrečah. Država in družba jim strogo predpisujeta, kako morajo biti oblečene, ne ena ne druga pa turistkam ne predpisuje, do kod se lahko slečejo. Po Združenih arabskih emiratih se ne bomo mogli zgledovati.

Savdska Arabija je nekoliko bliže. Tam predpisujejo popolno pokritost obraza. Od tam je ta navada sploh prišla. Tudi od tujk zahtevajo, da se spodobno pokrijejo, in so pri tem lahko zelo strogi. Zakon o ženski modi bi lahko prepisali od njih. Pa vendar, ali bi si zares želeli, da se slovenski turistični zakon o ženskih pokrivalih zgleduje po najbolj okrutni verski diktaturi na svetu?

Ampak denimo, da se soseda Tanja odloči, da zamenja vero, in začne v Mercatorjev market hoditi zavita v nikab, ker se je odločila, da so savdski slafaiji najbliže njenemu svetovnemu nazoru. S katoliško nuno, ki tudi nakupuje tam, bi bili pri policah z mineralno vodo sijajen par. Kako naj ji pojasnimo, da so modni trendi, po katerih se oblači nuna, za našo do obisti sekularizirano družbo sprejemljivi, njena interpretacija pokritosti ženskega telesa pa pomeni napad na naše razumevanje spodobnosti?

Jaz sem preneumen, tega ji ne bi znal razložiti.

Z leti sem se navzel liberalizma. Udobno mi je ob misli, da se država ne sme mešati v osebne odločitve posameznika, dokler ne ogrožajo drugih. Tudi takrat, ko so mi njihove odločitve skrajno antipatične. Prepovedati burko z zakonom se mi zdi ravno toliko nesmiselno kot z zakonom zapovedati toplo spodnje perilo.

Eden od argumentov za prepoved je, da se ženske za takšno modo ne odločajo same, ampak da jih v to silijo njihovi očetje in zakonski partnerji. Ampak če je tako, zakaj zakoni z globo in tednom dni zapora grozijo ženskam, ne pa njihovim partnerjem? V duhu globalne sprave bi bilo bolj smiselno zatirati moške kot ženske. V slovenskem parlamentu bi bilo sijajno slišati razpravo o zakonu o modnih trendih. S kaznijo do dvajset let zapora bi zagrozil očetu, možu ali partnerju ženske, ki bi hčerko, ženo ali partnerico prisilil, da hodi po svetu oblečena po modi v nasprotju z njenimi svobodnimi odločitvami. Z nekaj retorične spretnosti je takšen zakon mimogrede mogoče pripisati med temelje krščanske evropske civilizacije.