Tisto, kar se je pred letom dni začelo v Trakošćanu, se je minulo soboto nadaljevalo v Bohinju ob podobni medijski evforiji in v še bolj turistično-prijateljskem vzdušju, ko ni manjkalo puhlih domislic (pet evrov za poziranje) ter aplavzov naključne in tudi nenaključne publike, ki je bila priča "novemu prelomnemu dogodku" v slovensko-hrvaških odnosih.

Prelomnemu? Sodeč po poročanju avdio-vizualnih medijev - no, še posebno televizije - je šlo za "happening" (dogajanje), v katerem sta vroči estradni zvezdi pokoketirali s svojimi oboževalci, dodali kakšno poleno na "ogenj, ki med njima ne bo nikoli ugasnil", ter uspešno ohranili govorice, da njuna medsebojna kemija ni zaigrana.

Mimo uvodoma citirane izjave slovenskega premierja Boruta Pahorja, ki jo je uspešno v hrvaščino prevedla njegova kolegica iz Banskih dvorov, smo gledali, poslušali in brali o beli obleki ter beli srajci brez kravate, o z Brda pripeljani okusno pripravljeni zlatovščici, o bohinjskih lepotah in bivši vili hrvaškega cekaja, ki jo zdaj v veselje novega hrvaškega zasebnega lastnika uspešno upravlja vestna domačinka. Aha, in še, da bo 132.000 deviznih varčevalcev nekdanje podružnice Ljubljanske banke na Hrvaškem dobilo denar nazaj (hrvaška TV) oziroma da bodo to težavo v treh mesecih razrešili v Baslu pri banki za mednarodne poravnave (slovenski mediji).

Eno je zanesljivo - Slovenija in Hrvaška trenutno nista težava druga drugi, ampak samima sebi. Obe sta zabredli v globoko gospodarsko in socialno krizo, podirajo se jima družbeni podsistemi, tako imenovan politični menedžment pa je izgubljen v jalovem prerekanju. "Še en prekrasen dan v Bohinju" (Borut Pahor, 31. julij 2010) je bil pravzaprav samo še en zapravljen dan za sosednji državi, s premierjema, ki politiko spreminjata v telenovelo.

Nedvomno tudi po zaslugi medijev, kar pa ne upravičuje njune neodgovornosti. Bolj Pahorjeve, kajti kljub pikremu portretu hrvaške premierke na Pop TV Jadranka Kosor v dosedanji enoletni slovensko-hrvaški žajfnici ni Hrvaški naredila nobene škode. Če odmislimo zaradi arbitražnega sporazuma razdvojeno Slovenijo, pa grejo na Pahorjev rovaš vsaj tisti štirje milijoni evrov, da smo dobili o tem še referendumski dokaz.

Predstava se mora očitno nadaljevati. Kaj je o tem prepričalo Kosorjevo, ni jasno - verjetno ugotovitev, da v romantičnem Dubrovniku na hitro dogovorjenega bohinjskega zmenka ne gre odpovedati iz pragmatičnih vzgibov. Pahorjevo in posledično koalicijsko veselje nad novim ključem, ki odpira (hrvaško) kamrico, pa je absolutno pretirano. Temelji na nekakšni smeri, v katero sta s Kosorjevo zagledala prek Julijcev. Toda ta brez njune zaverovanosti kaže proti Baslu že vse od leta 2004, ko je Hrvaška ratificirala sporazum o nasledstvenih vprašanjih iz leta 2001. V Sloveniji sicer še vedno prevladuje prepričanje, da je Zagreb ratifikacijo zavlačeval zaradi varčevalcev Ljubljanske banke, v resnici je moral razrešiti vrsto premoženjskih vprašanj s Srbijo in BiH, ki jih je s Slovenijo že leta 1999. Vzrok za propad baselskih pogajanj leta 2002 je bil širši od deviznih varčevalcev, slednji pa so vendarle vseskozi predstavljali težavo, ki je hrvaški politiki niso mogli zanemarjati, a jo je bilo najlaže zvrniti na Slovenijo z izgovorom, ki da ne pristaja na nikakršen dvostranski dogovor.

Še bolj kot v primeru mejnega zapleta s Hrvaško Pahor manipulira z javnostjo, ko se že diči z uspehom pri reševanju problema deviznih varčevalcev. Na roko mu gre, da ga lahko pri tem strokovno razkrinka le peščica posvečenih v celotno problematiko, med njimi denimo France Arhar in Mitja Gaspari, ki pa bosta politično oportuno verjetno tiho. Že tistim, ki so leta 1994 z ustavnim zakonom ustanavljali NLB in NKMB, se je o tem, da vdirajo v sosedovo hišo po vodo, ko gasijo lastno, zgolj bežno sanjalo. Slednje je seveda opravičljivo, a se sprevrže v nesprejemljivo, če se škode vloma potem ne poravna. To so slovenski pogajalci v Baslu ugotovili že pred skoraj desetimi leti in vrnitev tja ne prinaša nič novega. Zagrebški resda ne bodo imeli več izgovora z neratificiranim nasledstvenim sporazumom, a v njem niso opredeljena jamstva za stare devizne vloge, zato Slovenija ostaja enako osamljena s svojo zahtevo po teritorialnem, in ne lastniškem principu, v katerega se je Ljubljanska banka "zaplezala" leta 1989.

Kaj pravzaprav lahko stori oziroma dobi Pahor v obljubljenih treh mesecih? Po trditvah nasledstvenega pogajalca in seveda podpornika baselske rešitve Rudija Gabrovca tako rekoč nič, saj gre za multilateralno vprašanje, o katerem se morajo dogovoriti vse naslednice bivše Jugoslavije. Da bi Ljubljanska banka (Slovenija?) v tem času poplačala hrvaške varčevalce, kot so vzhičeno poročali tamkajšnji mediji, je znanstvena fantastika, tudi če ostane pri tistih 307 milijonov DEM, izračunanih 1997. Da bo NLB predvidoma lahko še letos stopila na Hrvaško, je slaba tolažba, saj je to kvečjemu dobra vest za Zagreb. Z reputacijo, kakršno ima po dvajsetih letih, se lahko tam Nova Ljubljanska banka ugnezdi zgolj kot financer skrajno rizičnih naložb, kar je konec 80. let prejšnjega stoletja LB že bila, vendar tokrat s sredstvi, ki jih ji vsaj še nekaj časa ne bodo zaupali niti tamkajšnje gospodarstvo niti prebivalci. Vse skupaj je torej en sam politični glamur za nefunkcionalnega premierja (in tudi premierko), ki bo izpuhtel, ko bo treba kaj od obljubljenega vzeti v roke. A to bo stvar njunih naslednikov, ki pa niso nujno takoj za vrati. Predstava, ki jo igrata Pahor in Kosorjeva, namreč ne vključuje konca. Žajfnica pač, kjer se vseskozi nekaj dogaja, pa nič ne zgodi, da lahko čim dlje traja.

*Predstava se mora nadaljevati