Sam sicer že dalj časa navijam za to, da bi se vsi MacFriki, po vzoru mormonov, opremili z enotnimi črnimi oblekami in s tablicami z imeni, da bi lahko človek pravočasno umaknil svoj pogled in po potrebi zavil v najbližjo stransko ulico ter se tako zavestno prikrajšal za morebitno pridigo o novih aplikacijah. V zadnjem času se mi je namreč vse prevečkrat primerilo, da sem se zapletel v prijeten tuzemeljski pogovor s kakšnim povsem normalno delujočim osebkom, nakar je ta nenapovedano iz žepa potegnil svoj iPhone, iPod ali pač nekaj podobnega iz te hi-šmek kolekcije in me začel kot kakšna Jehovova priča svariti pred vesoljnim potopom, ki ga bom, po njegovem, preživel le, če se "aploudam" na eno izmed teh čudežnih MacBarčic. In ob svojem obveznem skepticizmu sem skoraj vselej obveljal za krivovernika, ki v svojem krivoverju čudodelca Jobsa po nedolžnem pribija na križ. Bolj ko sem poskušal tem softverskim blaznežem dopovedati, da bi mi trenutno v življenju bolj koristil ožemalnik za limone kot pa iPad, bolj so me gledali, kot bi me pravkar z žličkami izkopali izpod Kongresnega trga.
Macizem je, v to sem vse bolj prepričan, prva svetovno razširjena religija tretjega tisočletja. Lajna macistov je namreč, da bo z iPadom, to njihovo novo brezzvezo, od zdaj naprej vse drugače, kar seveda ni nič drugega kot čistokrvno religiozno prepričanje, da mogočni Steve Jobs pravkar na novo ustvarja svet. Seks, droge in rock&roll bodo tako po vsej verjetnosti kmalu postali le še aplikacije na najnovejši Macovi napravici.
Kar me, moram priznati, navdaja z nemajhnim nelagodjem. Sam sem namreč že preživel ure in ure poskušajoč tem verujočim ljudem dopovedati, zakaj ne potrebujem tega ali onega krasno zdizajniranega Macovega izdelka, a nisem nikoli prišel pretirano daleč. Vselej smo se namreč zataknili že pri tistem najbolj osnovnem "kjerkoli in kadarkoli", ki mi žal ne gre v račun. Enostavno nisem dovolj prosvetljen, da bi razumel, kaj ima lahko človek od tega, če "kjerkoli in kadarkoli" spremlja najnovejše škandalčke in aferice na Šubičevi ali statuse svojih tisoč najbližjih prijateljev na Facebooku. In tudi moj argument, da v svojih tridesetih letih brez iPada še ničesar nisem zamudil izvedeti, nikdar ne pade na plodna tla, ker si macisti sploh ne predstavljajo več, kako lahko kdorkoli sploh preživi v današnjem svetu brez informacije o tem, da zaradi nekakšnih robnikov v hladilniku Joška Jorasa pravkar gnije skoraj nedotaknjena poli salama.
Glede na to, da med drugim tudi pišem knjige in režiram filme, se naša vroča pro et contra razprava ponavadi nadaljuje z argumentom, da lahko na iPadu človek "kadarkoli" pogleda "katerikoli" film in prebere "katerokoli" knjigo. In jaz takrat že skoraj iz navade zdolgočaseno odvrnem, da zame ne film in ne knjiga ne moreta biti "katerakoli", in kadar se počutim še posebej filozofsko razpoložen, dodam, da je danes, še bolj kot kdajkoli prej, v tej neznosni internetni poplavi "česarkoli" vse bolj pomemben ravno skrben in tehten premislek o tem, katero knjigo brati in kateri film gledati, pa tudi kje in kdaj početi tako pomembne reči.
Na tej točki dokončno obveljam za trmastega, zaostalega in umsko zakrknjenega antimacista, ki si ne dovoli dopovedati najosnovnejših življenjskih resnic in se namesto tega raje naslaja nad obsojanja vrednimi poganskimi rituali, kamor brez dvoma spadajo dolgo listanje časopisa ob pitju turške kave ali zelenega čaja, celodnevno poležavanje na peščeni plaži z eno samo papirnato knjigo v roki, celovečerno druženje s prijatelji zgolj ob dobrem vinu in sem ter tja kakšni rezini pršuta ter igranje košarke s pravo pravcato okroglo žogo.
Na koncu nad menoj povsem obupani soft- in hardverniki pogovor kot po pravilu končajo z besedami: "Če bi imel iPada, bi že dojel, v čem je štos!" in iz meni neznanega razloga se jim zdi, da so s tem nekaj tehtnega povedali. In ko potlej v rahlo užaljenem tonu še dodajo, da bi se zagotovo navlekel na maca, če bi mu dal vsaj majhno priložnost, da me sam prepriča, se še trdneje odločim, da se ga bom izogibal v večjem loku kot heroina. Na koncu jih tako, zavoljo dobrih starih časov, le nekoliko potolažim s priznanjem, da sem pač izjemno brezupen ateističen primer, ki se lahko še tako trudi, pa preprosto ne more verjeti. Tudi v Steva Jobsa ne.
Le iz vljudnosti jim zamolčim, da se meni tudi potem, ko sem ta iPad videl od blizu, ko sem o njem slišal več, kot sem si kdajkoli želel, in ko sem vse skupaj dobro premislil in prespal, še vedno zdi, da je to le računalnik.
Dnevnik.si







Vlado Miheljak
Dušan Keber
Aleksander Bassin
Boris Dežulović
Ervin Hladnik Milharčič
Tanja Lesničar - Pučko
Borut Mehle
Tomaž Mastnak
Igor Masten
Dejan Kovač
Zoran Senkovič
T. Zgaga, odjemalec električne energije
Ranka Ivelja

Komentarji