Danes ni več tako. Sodobne vojne niso niti ekonomsko opravičljive niti gospodarsko vzdržne. Razkritja novih tajnih dokumentov o vojnih operacijah, zločinih in grozodejstvih služijo le še kot mašila, da se poročanje o Iraku ali Afganistanu z zadnjih strani časopisa prebije na drugo ali tretjo stran. Vsi mirno dihamo in se ukvarjamo z domačimi političnimi zdrahami in socialnim pomanjkanjem, medtem ko se 14. slovenski kontingent z 90 vojaki uri za vstop v kolaboracionistično navezo v Afganistanu.

Presenetljivo je, da vsakršno razkritje tajnih dokumentov iz vojnih žariš še naprej poveča število spreobrnjencev med strokovnjaki in politiki, ki so pred tem malo da ne častili Nato in slepo sledili unipolarnim interesom ZDA. Da ne bi izpadli bebavi, hitijo spreminjati svoja stališča. Spet drugi, ki vojne vodijo ali pa jih podpihujejo, nevtralizirajo in banalizirajo napetost. Razkritja novih dokumentov ne prinašajo nič novega, trdi Obama, kar pomeni, da je seznanjen z ozadji zločinov v Afganistanu. Začaran krog morij se nadaljuje.

Čeprav je vojna vedno iracionalna, ne glede na to, iz katerega zornega kota jo pogledamo, politiki vztrajno negujejo mit, da lahko vojna oživi nacionalno gospodarstvo. Taka je bila izkušnja ZDA v drugi svetovni vojni, ki je stimulirala gospodarstvo in razrešila veliko gospodarsko recesijo tridesetih let. Po zadnji globalni finančni in gospodarski krizi so politiki pripravljeni narediti malo da ne vse, da bi "rešili" nacionalna gospodarstva, zato ne podpirajo le uničujočih nacionalnih politik, temveč tudi vojne.

Okupacija Iraka je zgodovinsko gledano prelomna v ekonomskem smislu, saj so okupacijske sile, zlasti pa ZDA, povsem izžele domača gospodarstva. Prvič v zgodovini so se v vojno pognale brez predračuna. Busheva administracija je bila zaverovana v mit o vojnem dobičkarstvu, ki pa se ni izšel. Larry Lindsey je pred okupacijo Iraka napovedal, da bo vojna stala od 100 do 200 milijard ameriških dolarjev. Ameriška javnost je bila zgrožena, zato ga je vojni strateg Donald Rumsfeld odpustil, sam pa podal oceno okrog 50 milijard dolarjev. Motila sta se kakopak oba, saj sta govorila na pamet. Ekonomisti dokazujejo, da so realni stroški vojne v Iraku že danes vsaj 60-krat višji od Rumsfeldove ocene. Busheva administracija, ki se je soočala z velikanskim proračunskim primanjkljajem, je vojno financirala iz posojil in več kot 40 odstotkov vseh kreditov najela v tujini.

ZDA so prav z ofenzivo v Iraku dokazale, da je vojna lahko samomor za nacionalno gospodarstvo, trdita ekonomista Joseph E. Stiglitz in Linda Bilmes. V svoji knjigi z naslovom "Vojna za tri bilijone dolarjev" sta leta 2008 objavila, da ZDA samo z vojno v Iraku vsak mesec izgubijo 15 milijard dolarjev. Največji strošek pa niso vojaške operacije na okupiranih ozemljih. Skoraj polovico stroškov vojne predstavljajo invalidnine, ki jih ameriška administracija ne vračunava v vojno, saj ne gre za obrambni, temveč za socialni del proračuna. Zato je realni mesečni strošek ameriške okupacije Iraka po njuni oceni okrog 25 milijard dolarjev. Rumsfeldova ocena vojne je torej predstavljala zgolj dva meseca okupacije. Ekonomista pa dokazujeta, da bi ZDA z vojno in umikom iz Iraka do leta 2011 potrošile tri bilijone dolarjev.

Stroški za veterane, invalidnine, rehabilitacije in vrsta drugih obveznosti, vezanih na posttravmatski stres veteranov, so v ameriški administraciji velika finančna težava že vse od vietnamske vojne. Avtorja ugotavljata, da bodo v Iraku in Afganistanu ti dosegli zgodovinsko raven, saj gre za daleč največji delež napotenih vojakov v ofenzive kot tudi za največje smrtne žrtve ter ranjene ali pomoči potrebne veterane. Že danes ZDA na letni ravni porabijo 4,3 milijarde sredstev samo za veterane iz prve zalivske vojne, kjer je kljub dobremu mesecu bojev kar 44 odstotkov vseh vojakov potrebovalo invalidnino, socialno pomoč ali dolgotrajno nego na domu. Zato je po več kot sedmih letih druge zalivske vojne ocena ekonomistov, da ameriški proračun kljub posojilom ne bo prenesel tako visokih stroškov. Največji oškodovanci so državljani, ki bodo desetletja odplačevali dolgove, veterani pa bodo ostali brez socialnih povračil.

Medard Kržišnik je v publikaciji "Osvobajanje Iraka" iz pričevanj vojnih veteranov dokazoval, da je med vsemi brezdomci v ZDA vsak tretji vojni veteran ter da je število samomorov med vojaki v drugi zalivski vojni dvakrat večje, kot je število smrtnih žrtev med okupacijskimi silami na fronti v Iraku. Stroški vojne so v tem oziru težko zamisljivi celo za vojne stratege. Stiglitz in Bilmesova sta iz podatkov veteranskih organizacij ocenila, da je bilo doslej v drugi zalivski vojni v povprečju vsaj petnajstkrat več ranjenih vojakov med okupacijskimi silami in da bo od 1,65 milijona vojakov, ki so bili do leta 2008 napoteni v Irak, vsaj polovica potrebovala invalidska in druga socialna nadomestila.

Trdita, da bodo stroški končanja vojne višji kot sama operativa, saj za umik vojakov potrebujejo dve do štiri leta. Drug udarec za ZDA pa bo sledil po koncu okupacije, ko se bodo soočale z vrtoglavimi obrestmi kreditov. Ekonomista sta pred dvema letoma ocenjevala, da se strošek vojne v Iraku in Afganistanu po najboljšem scenariju lahko ustavi nekje okrog pet bilijonov dolarjev, če bi Obamova administracija nemudoma ukazala umik, sicer pa okrog sedem bilijonov dolarjev.

Če bi Obamova administracija samo šestino vseh sredstev, ki so si jih ZDA doslej izposodile za vojno v Iraku, vložila v blagajno ministrstva za socialno varstvo, bi bila vsa socialna vprašanja v državi, kot so revščina, podhranjenost, brezdomnost, umrljivost zaradi ozdravljivih bolezni in podobno, rešena za nadaljnjih pol ali celo tri četrt stoletja za vse pomoči potrebne v ZDA. Obama vsak mesec najde novih 25 milijard samo za vojno v Iraku, celotna ekipa G-8 pa je za pomoč revnim državam za obdobje 2009-2012 na zasedanju v italijanski L'Aquili vsega skupaj napraskala za pet milijard dolarjev manj.