Nesmisli na hoduljah

(Foto: Nace Bizilj)

Če pogledamo statistiko uničevanja v Afganistanu, je obče sporočilo, da tako imenovana strategija, ki jo ima Nato, ne deluje, da nasilje narašča, da je vedno več civilnih žrtev in da se talibani krepijo. V primerjavi z lanskim letom so talibanski napadi narasli za več kot 50 odstotkov. V letošnjem juniju so jih zabeležili rekordno število doslej. Če pogledamo specifike, je ena zanimivejših ta, da je močno naraslo število napadov na ljudi, ki delajo za zasebne razvojne organizacije. Samo v prvih treh mesecih letos so jih ubili več kot trideset.

Z vidika tistih, ki se bojujejo proti okupaciji Afganistana, je to vsekakor legitimna in dobro izbrana tarča. Ne gre le za to, da so razvojne organizacije prišle v Afganistan pod okriljem okupacijskih vojsk in da so nesporno del okupacije. Niti ne gre samo za to, da je delo razvojnih organizacij neposredno vgrajeno v vojaške operacije in prispeva k doseganju vojaških ciljev. Te razvojne organizacije in njihovi delavci naj bi prispevali levji delež k pridobivanju domorodcev za okupacijo in njene cilje. Njihovo delo naj bi, če govorimo po ameriško oziroma natovsko, okupiralo srca in glave (ali duha) Afganistancev. Ne gre zgolj za to, da je delo razvojnih organizacij militarizirano, da so mnoge tam po pogodbah s katero od okupacijskih vojsk, da je razvoj sam militariziran - če že ne kot ideal, pa kot proizvod in specifično tržno blago. Gre za to, verjetno lahko rečem: predvsem za to, da razvojne organizacije že zdaj delajo in postavljajo tisto, čemur naj bi odprla pot zmagovita vojna, uspešna okupacija.

V jeziku, ki si lasti nekaj teoretske ali akademske aure, je pa postal bolj cokla razmišljanju kot opora zanj, nekaj takega, čemur je Bentham rekel nesmisel na hoduljah, se proizvajanju in trženju razvoja reče modernizacija. V danem primeru modernizacija Afganistana. Zunanji ministri številnih držav, ki poosebljajo modernizacijo in moderniziranost, z gospo Clinton na čelu (katere poglavitna skrb trenutno je sicer, kot je izjavila, poroka njene hčerke), se bodo naslednji teden v Kabulu s Hamidom Karzajem pogovarjali o boljšem vladanju, varnosti in gospodarskih priložnostih. "Varnost" je iznajdba naših dni, velika dobičkonosna industrija za zagotavljanje pritekanja dobičkov izbranim in politični prijem za utišanje ali eliminiranje nasprotovanja tistim, ki pobirajo dobičke ali preprosto grabijo, kjer lahko. Dober in pravi način vladanja in ustvarjanje "gospodarskih priložnosti" pa sta neločljiva od ideologema razvoja in modernizacije, odkar se je pojavil. Modernizacija Afganistana je oblikovanje Afganistana po naših predstavah in v našo korist, se pravi: v korist nekaterih med našimi in v korist podjetnih kolaborantov med domorodci.

Z vidika osvobodilnega gibanja je modernizacija uničevanje in izguba njihovega sveta. Na naši strani smo seveda lahko sveto prepričani, da je tisti njihov svet vreden, da propade, in da je način življenja, ki ga prinašajo naše vojske in razvojne organizacije, boljši, če ne najboljši, in njegovo zavladanje nujno. Ampak večina Afganistancev podpira tiste med sabo, ki so vse številnejši in se za tisti svoj svet borijo na življenje in smrt. Razvojne organizacije so njihov eksistenčni sovražnik.

In zdaj k primerjavi. Razvojne organizacije prinašajo denar. Večina Afganistancev se, kot je videti, sprašuje, kaj jim tisti denar prinaša. In ker očitno menijo, da se učinki potencialnih investicij ne skladajo z njihovimi predstavami o tem, kako bi hoteli živeti, tisti denar zavračajo. Na drugem polu je ljubljanski župan. Zanj je, kot kaže, pridobiti denar vrhovna vrednota in cilj, kaj se s tem denarjem dela in kaj ta denar naredi, pa je postransko vprašanje. To, da se nekaj naredi, ni potreba, marveč izgovor za pridobivanje denarja. Tako se je te dni zgroženo vprašal: "Ali bi raje videli, da osem milijonov evrov ostane v evropski blagajni, kot da jih Slovenija izkoristi za ta projekt?"

"Ta projekt" je njegov stadion v Stožicah. O tem, ali je potreben, ni niti približnega soglasja. Prej bi dosegli soglasje o tem, da gre za enega velikih "politično podprtih in poslovno katastrofalnih" projektov. Nedvomno je člen v Jankovićevi modernizaciji Ljubljane, v srcu katere so nova parkirišča v samem središču mesta. Kaj bolj absurdnega bi si težko zamislil. Meni to Ljubljano potujčuje. Javnega dobrega in javnega interesa prepoznavam v vsem tem graditeljstvu bolj malo, mislim si pa, da je bilanca pozitivnejša na zasebniškem koncu.

Zdaj župan Janković govori o tem, da je s Stožicami povezana interpelacija zoper šolsko-športnega ministra, ki jo namerava vložiti SDS, "zarota proti Ljubljani". Ljubljana, to sem jaz. Naš ljubljanski sončni kralj! Janši se maščuje, da je po izgubljenih volitvah po neumnem govoril o nasprotju med Ljubljano in Slovenijo. Zdaj župan njegovo retoriko obrača proti SDS. Če ostanem pri svoji primerjavi, gre pri konstruiranju retoričnega nasprotja med Ljubljano in Slovenijo za vidik afganistanizacije slovenske politike - z ozirom na to, da afganistansko politiko označuje nasprotje med okupaciji relativno naklonjenim Kabulom in talibanskim "podeželjem". Prestolnica je sedež modernizacije, je kozmopolitska, odprta za "gospodarske priložnosti", svet zunaj nje pa pogreznjen v mentalno zaostalost. (Je treba reči, da je za realistični pogled to naše nasprotje čista neumnost?)

Še en vidik naše afganistanizacije, ki se tudi kristalizira okrog župana Jankovića (ki pa zanjo gotovo nima izključnih zaslug), je tribalizacija politike. Poglavar enega političnega plemena je Janković, drugega Janša, in vse, kar šteje in velja, je zvestoba svojemu plemenu. Jankovića se podpira, ker je proti Janši, Janšo, ker je Janša. Vprašanje je, kateri poglavar stoji za katerim projektom, ne pa, kaj se dela. Pa nočem nič slabega reči o plemenski družbi. Smešno je le, ko se tribalizem gredo v moderni demokraciji.