Okoli riti v varžet

(Foto: Luka Cjuha)

Spraševal sem se tudi, ali bomo pot pod noge morali kmalu ubrati tudi mi. A če je takrat to vprašanje še zvenelo vsaj malce retorično, je danes odgovor vse bolj na dlani.

Dr. Sandra Bašić Hrvatin vidi sicer mogoč izhod v mediju, katerega lastniki bi bili novinarji sami, a dejansko ni treba iti ne vem kako daleč, da vidimo, da tudi skozi ta zasilni izhod pridemo v slepo ulico. Pravzaprav bi lahko ostali kar pri Feralu, a raje poglejmo novejši primer, primer njegovega legendarnega srbskega kolumnista Petra Lukovića, ki je skorajda sočasno s propadom splitskega tednika ustanovil svoj lasten spletni medij e-novine. Ta se namreč kljub svoji vsestranski odličnosti in precejšnji priljubljenosti pri medmrežni ex-yu publiki po vsem svetu od vsega začetka ubada s precejšnjimi finančnimi težavami in životari od donacije do donacije svojih bralcev. Pravzaprav bi lahko rekli, da so e-novine že ves čas svojega obstoja "pred gašenjem".

To pa nikakor ne zato, ker bi bil projekt kakorkoli nepremišljen ali naključen. E-novine, ki pokrivajo območje celotne bivše države vključno s Slovenijo, so dokaj hitro pritegnile kar lepo število rednih bralcev, a se je Luković vseskozi zelo dobro zavedal, da bi velik del le-teh hitro odgnala že simbolična naročnina. Zato je pri ustanovitvi medija stavil na tri konje. Tretjino denarja naj bi e-novine dobivale z donacijami, tretjino preko subvencioniranih medijskih projektov (eden takšnih je, denimo, urejanje in objavljanje člankov, ki so v začetku devetdesetih na straneh beograjske Politike nedvoumno, z današnjega vidika pa tudi zlahka dokazljivo, zavajali, širili laži, podpihovali sovraštvo in bili del paravojaških medijskih enot Slobodana Miloševića), tretjino pa iz naslova trženja oglasnega prostora.

A če se je Petru Lukoviću premišljena računica pri donacijah in subvencijah še nekako izšla, se je kmalu izkazalo, da več kot je v nekem mediju neodvisnega novinarstva, manj je v njem neodvisnega oglaševanja in da imajo nekateri drugi, kakopak manj neodvisni portali z manjšo izmerjeno branostjo celo nekajkrat večje število oglasov. Kar se je torej že izkazalo v primeru tednika Feral Tribune, se je tako znova potrdilo tudi v primeru portala e-novine. Še enkrat več smo se tako prepričali, da medij danes ne more živeti zgolj od naklonjenosti publike.

In zato bi moralo biti našim novinarjem kristalno jasno, da bodo, četudi bi na kulturnem ministrstvu presegli sami sebe in po pomoti sestavili zakon, ki bi bil dejansko napisan njim v prid, možnosti načrtne politične nepodpore določenemu mediju še naprej neslutene. Tudi naša politika je namreč še kako prepletena z oglaševalskimi agencijami oziroma tako imenovanimi zakupniki oglasnega prostora, še bolj pa lahko na trženjske akcije vpliva preko nadzornih svetov državnih podjetij, ki, kot vemo, igrajo zelo vidno vlogo na oglaševalskem trgu. Še več, politika svojo moč zlahka udejanja celo pri zasebnih podjetjih, ko jim vrata na javnih razpisih, natečajih in podobno odpira ali zapira tudi glede na to, pri kom oglašujejo. Pričakovati, da bi se politika nekoč sama od sebe vzdržala in se samoomejila tudi takrat, ko ji to ni v neposrednem interesu, je seveda precej naivno, ko pa taiste politike ne ustavijo niti jasne in nedvoumne zakonske omejitve.

Boriti se proti vse bolj pogubnemu vplivu politike na novinarstvo oziroma bolje rečeno medije, ki še temeljijo na novinarstvu, je zatorej v precejšnji meri sizifovsko delo in tega se lastniki medijev še kako dobro zavedajo. Po dvajsetih letih "svobode" so namreč zagotovo prišli do spoznanja, da le-ta za njih predstavlja (pre)velik strošek. Vsak izmed tistih vsevednih pezdirjev, ki jih dobite v vseh bolje založenih TV-studiih, vam bo namreč z nerazložljivim zadoščenjem pojasnil, da je menedžer v prvi vrsti odgovoren delničarjem, šele nato pridejo na vrsto bralci, novinarji in tista slavna pravica javnosti do obveščenosti.

Na žalost je zato v danih razmerah povsem logično, da so se lastniki medijev odločili, da na ljubo politikom, posledično pa seveda tudi delničarjem, svobodo omejijo. Dobri, še bolje pa prijateljski odnosi s politiko se medijem vse predobro finančno obrestujejo, da bi jih lastniki v obstoječem sistemu želeli ogrožati s kakšno pretirano skrbjo za javni interes ali doslednim spoštovanjem novinarske etike.

In zaradi vsega tega se žal ne morem znebiti občutka, da gredo novinarji, ko se v boju proti lastnikom po pomoč zatekajo k njihovim političnim kameradom, v resnici le okoli riti v varžet. Vse bolj v strahu se namreč sprašujem, kje bo na koncu končalo to naše novinarstvo, če bo kulturno ministrstvo tudi tokrat, kot domala pri vseh svojih reševanjih javnega interesa v kulturi in medijih, obtičalo nekje na pol poti.