Vse to bi posledično vplivalo na možnosti reform v Belorusiji, saj bi se znova oblikoval blok slovanskih držav, ki bi do Zahoda gojile nezaupanje. Pogledi Tarasa Kuzioa, urednika revije Ukraine Analyst in sodelavca Centra za čezatlantske študije na Univerzi Johna Hopkinsa, ostajajo na tej in oni strani Atlantika prevladujoči. Ponovil jih je priložnostno, ob turneji ameriške državne sekretarke Hillary Clinton v Ukrajini in po kavkaških republikah, ki je bila enako stereotipna, kot je tako imenovana zahodna (dejansko pa washingtonska) politika že vse od padca berlinskega zidu sem.

Takrat je namreč dotedanje evropsko ravnovesje izgubilo pomen, a je lepo zvenelo in se ga je zato skušalo ohraniti s premikom osi, na kateri naj bi po novem obviselo; ne po fizikalnih, pač pa po političnih zakonih, ki so sposobni vzdrževati tudi absurde. Eden takih je bil, da je mogoče vzpostaviti ravnovesje med eno velesilo, ki ji zaradi buhtečega mišičevja že poka koža, in raztreščenimi ostanki druge, ki je vsa ohlapna na infuziji. Očitno je "narava" močnejša od politike in se je ta poskus sfižil, še bolj verjetno pa je, da smo se ujeli na politične limanice in da se je pravzaprav sfižil projekt ukinitve kakršnega koli ravnotežja, pa smo dobili novo, ki je za Evropo bolj moteče kot prejšnje blokovsko.

Strah pred spremembo evropskega strateškega ravnotežja zaradi nekaterih potez proruskega ukrajinskega predsednika Janukoviča (podaljšanje pogodbe z Moskvo o ruski pomorski bazi v Sevastopolu in plinski sporazum) temelji prav na domnevi postavljanja novega in ne njegove ukinitve. Gre za politiko, ki jo najbolj očitno izvaja Severnoatlantska zveza pod ameriško taktirko. Nato se kot obrambni steber zahodne Evrope po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta ni imel na stari celini s kom več uravnotežiti, torej bi se lahko le ukinil ali pa se je moral razširiti do meja zmogljivosti oziroma do novega (globalnega) uravnoteženja. Nesrečno mu je sledila Evropska unija, katere osnovna ideja in tudi prihodnost ni v iskanju ravnotežij, ampak njihovem ukinjanju ali, bolje rečeno, nadgradnji v vezane posode. Za kazen je tudi dobila novo ravnotežno os in ta ni prestavljena z železne zavese na ruske meje, ampak na drugo stran, nekje na sredo Atlantika. Zdaj, ko smo ga že dodobra izkusili, lahko z gotovostjo trdimo, da ni bil kapitalizem ameriškega tipa (ob izdatni pomoči sovjetske komunistične represije) tisti, ki je ubranil jaltsko os pred tem premikom, ampak počlovečeni evropski, ki je prisegal na blaginjsko državo, jo (čeprav s figo v žepu in maščevalnimi naklepi v mislih) financiral in na tak način zbijal zob za zobom skrajnim levim in desnim gibanjem.

Danes je EU precej širša kot ob padcu železne zavese, a svojim državljanom manj prijazna kot v svoji zoženi preteklosti. Ko se je raztezala na vzhod, je pravzaprav izgubljala na teži in se vse bolj nagibala na zahod, na koncu pa se uravnotežila s pokoritvijo Washingtonu. Ko je ob začetku pogovorov o pridružitvenem sporazumu z EU gruzijski predsednik Mihail Sakašvili sredi minulega tedna vzradoščeno vzklikal: "Gruzija je Evropa, Gruzija se vrača k Evropi," je imel v mislih ZDA kot močne zaveznice v njegovi zasebni vojni z Rusijo. Politik njegovega kova je podoben avanturist, kot je bil (prav tako v Ameriki šolan) Slobodan Milošević, in bi se mu morala Evropa po vseh izkušnjah izogibati. Pa se mu seveda ne, ker že nekaj časa ne živi po idejah, ki so ji izbojevale univerzalnost, ampak se skuša lokalno uravnotežiti z dodajanjem uteži okoli vratu.

To je bilo smotrno in politično strateško utemeljeno, ko se je takrat še evropska skupnost širila na Grčijo, Španijo in Portugalsko. Pragmatičnost je narekovala odstopanja od ideje o večnacionalni družbi z najvišjimi demokratičnimi standardi ter politično in poslovno kulturo. Pospešena kontaminacija z državami na hitro obnovljenega surovega kapitalizma pa je bila nepotrebna, zdaj lahko ugotavljamo, da celo kontraproduktivna, saj je dosegla nasproten učinek od zaželenega.

Kot rečeno, je bil Nato prisiljen iskati nov smisel v poblokovskem svetu ali pa se ukiniti. Lahko bi se transformiral v okostje vojske Evropske unije, a bi to pomenilo (pre)poceni zahvalo ZDA pa tudi Kanadi, Turčiji in celo Norveški za polstoletni varnostni dežnik. Politično realen je bil torej vendarle ta, ki smo mu priče, le da ob drugačnem utemeljevanju združene Evrope ne bi postal prevladujoč tudi zanjo. Dejstvo je namreč, da obkoljevanje Rusije in nekakšno iskanje novega ravnotežja ni v interesu EU, še posebno ne na račun njenih že doseženih političnih in socialnih standardov, pri katerih bi morala absolutno vztrajati tudi Rusija. Evropska unija je v prvi vrsti ideja in ne družbena ali politična formacija, ideje pa (dobre in slabe) težijo k univerzalnosti in ne uravnoteženosti. Vendar pa je ravno usklajen bruseljski naskok (EU in Nata) na domnevni ruski kadaver konec devetdesetih let prejšnjega stoletja ustavil razgradnjo ravnotežja in ustavil (resda tvegano) univerzalno demokratizacijo ter v državi, ki razen s samodržci ni imela izkušenj z drugačnimi vladarji, poustvaril novega, tokrat Putina. Tako se je pravzaprav spočel paradoks hkratne širitve EU in zmanjševanja njenega vpliva, ko je prostovoljno stopila na novo mednarodno tehtnico in ostala neprijetno presenečena nad svojo skromno težo. Če bi pred vzhodno Evropo del EU postala Turčija, dandanes zagotovo ne bi govorili o ravnotežjih, ampak novi globalni paradigmi. A na to pozabite, njeni dovčerajšnji očitno lažni apologeti se zdaj proti njej bojujejo na najbolj primitiven način - kako naj (ne) bodo oblečene ženske.