Poroča pa se o "prizadevanjih" naftne korporacije British Petroleum za ustavitev iztekanja nafte v morje. British Petroleum je v poročanju hegemonističnih globalnih medijev in njihovih lokalnih pretvornikov postal nekdo, ki neutrudno išče rešitve, ne pa povzročitelj uničenja, katerega posledice bo dolgoročno občutil ves svet, ne le nesrečni pelikani in delfini med Florido in Bahami.

S premišljenimi medijskimi potezami na eni strani in s spontanim odpovedovanjem razmišljanju na drugi se British Petroleum iz zločinskega giganta preobraža v korporacijskega rešitelja. Podobe uničenja bi ta medijski konstrukt omajale. Pobiti Arabci, Afganistanci, Pakistanci ali Afričani nas praviloma ne ganejo več. Morske ptice in druge živali v naftni omaki, ki se še otepajo smrti ali pa mrtve plavajo v rjavkasti gošči, ter ne nazadnje tudi obup na obrazih ljudi, katerih življenje je bilo odvisno od vodnega življa in kolikor toliko čistih obal (še sploh, če so ti obrazi belopolti), pa lahko še vedno pretresejo dovolj veliko število ljudi. Še huje, poroditi utegnejo vprašanja, ki te nesreče ne vidijo kot ene od tako imenovanih naravnih nesreč, za kar krivimo sile, ki si jih predstavljamo kot neodvisne, močnejše in višje od nas. Tu gre brutalno jasno za nesrečo, ki jo je povzročil človek. Podpore, ki jo je vrtanju na morskem dnu malo pred nesrečo dal predsednik Obama, se sicer ne popularizira. In četudi bi se formalno vlogo politike v tem primeru dalo popolnoma skriti, bi ne mogli popolnoma spregledati brezobzirnega pohlepa naftne družbe, ki nas sooča z naravo našega globalnega sistema. Ta sistem je nujno destruktiven in njegova destruktivnost je radikalna. Zelo redki so trenutki, ko se ne moremo zateči v katero od mnogih utvar o njem. Podobe uničenja v Mehiškem zalivu bi potencialno lahko ustvarile tak "trenutek". (Nekaj teh podob je na http://www.informationclearinghouse.info/article25926.htm.)

Naša ljuba Slovenija je seveda polno vpeta v ta sistem. Včasih je zanimivo gledati, kako se globalni medijski konstrukti lomijo v slovenski prizmi. Eno od vprašanj, ki se mi večkrat zastavi, je, zakaj se na Slovenskem ne poroča, ali zakaj se tako malo poroča, o naši vojni. Slovenija je namreč v vojni. Če se ne motim, te vojne sicer nismo napovedali, smo se pa ji pridružili in s tem potrdili in dokazali, da smo formalno enakopravni član najbolj demokratične in civilizirane skupnosti držav: to, kar smo si vedno želeli, da bi bili, in včasih domišljali, da smo. Zakaj torej o tem ne govorimo? Zakaj se ne pohvalimo, ko je hvala na mestu? O tej svetovni vojni, njenih uspehih, naši vlogi in dosežkih v njej bi morali poročati redno in na vidnem mestu, vsak dan. Svetovna vojna ni majhna in nepomembna stvar.

Pred kratkim so nam postavili novega poveljnika. Smo temu dogodku posvetili pozornost, ki mu gre? Smo dobili prepričljivo razlago, zakaj je prejšnji moral oditi sredi mandata? Zato, ker je grdo govoril o predsedniku Združenih držav? Nekateri odgovarjajo, da so on in njegovi sodelavci samo na glas povedali tisto, kar misli večina tistih, ki poznajo položaj. Prestopek prejšnjega poveljnika potem ni bil, da je grdo govoril, temveč da je javno govoril. Natančneje: da je javno govoril mimo scenarija, ki določa, kako je o tej vojni treba govoriti.

Od vietnamske vojne vlada prepričanje, da vojne ne izgubiš zato, ker je nesmiselna, ker nima ne pravega razloga ne jasnega cilja, ker je sad blodnjavih odločitev skorumpiranih, neumnih in bolestno ambicioznih politikov, vplivnih vojnih dobičkarjev in nesposobnih generalov in ker se ljudstva in narodi proti agresorjem in okupatorjem bojujejo za svobodo, marveč zato, ker mediji o njej napačno poročajo. Vietnam se seveda ne sme ponoviti in že prejšnja vlada največje in najbolj dejavne svetovne vojaške sile je storila res veliko, da bi se poročanje o vojnah uredilo. Obamova vlada je na tem področju še uspešnejša od prejšnje.

Morda pa slovenski molk o naši vojni ni popolnoma nerazumljiv. Kaj če naši mediji še iščejo pravi način poročanja? Kaj če jim politiki še niso posredovali jasnih direktiv? Kaj če se odgovorno izogibajo temu, da bi izrekli kaj takega, kar bi ogrozilo uspeh naših in zavezniških vojakov? Molčati je sicer bolje kot reči kaj napačnega, ni pa prava rešitev. Kajti če o velikem dogodku, kakršen je ta vojna, molčiš, mu zmanjšuješ pomen. Umetnost je govoriti tako, da ničesar ne poveš, mora se pa dobro slišati, da lahko še naprej delaš, kar hočeš. Slovenija bi morala več prispevati k temu, da bi v Afganistanu lahko še naprej delali, kar hočemo.

Problem je seveda, da v Afganistanu sicer delamo, kar hočemo, ne vemo pa, kaj pravzaprav hočemo. Naš novi poveljnik kajpak obljublja uspeh, nobenega soglasja pa ni o tem, kaj bi lahko bilo merilo uspeha. Zato je pravšnje medijsko poročanje toliko pomembnejše. Toda ko uspešnost vojne postane odvisna od medijskih konstruktov, je s to vojno nekaj narobe. Medijski konstrukti in njihovi konzumenti so sicer imunizrani proti dejstvom, ampak dejstva so lahko tako trdovratna, kot je medijska resnica vsiljiva. Kopičijo se na obrobju globalne medijske krajine, zaidejo pa tudi v sredinske medije. The Independent je, denimo, ta teden poročal, da je tako imenovani strateški načrt, ki je predvideval oblikovanje afganistanskih oboroženih sil, da bi od okupacijske vojske prevzele "skrb za varnost", v razsulu. Te afganistanske sile so dejansko veliko manjše od tistih, o katerih poročajo pravšnji mediji, vanje so se na visokih položajih infiltrirali talibani, trpijo pa tudi zaradi narkomanije in korupcije. To je tisti del vojne, v katerega je neposredno vključena Slovenija.

Ekscesna korupcija označuje tudi nominalno afganistansko oblast. Morda bi Slovenci lahko več kot k usposabljanju lokalnih "varnostnih sil" prispevali k razumevanju lokalne korupcije. Včasih se mi zdi, da okupiranemu Afganistanu vladajo tako kot kaki slovenski občini. Kaj če je Ljubljana bliže Kabulu kot New Yorku?