Diego je iz Južne Afrike

Goran Vojnović (Foto: Luka Cjuha)

Taksista Derricka nama je "zrihtala" Mary, h kateri naju je poslalPeter, simpatični šestdesetletni Južnoafričan, arhitekt in učitelj tai chija, ki je iz nama neznanega razloga prebival v eni izmed štirih sob najinega hotela. Mary in Derrick sta se dogovorila, da naju bo slednji odpeljal do železniške postaje, od koder bova šla z vlakom do Soccer Cityja gledat Messija in Maradono. To zahtevno nalogo je nato Derrick, kot kaže, predal prijatelju Petrusu, ki pa se je že po nekaj prevoženih metrih ustavil.

"Samo nekaj poberem pri Christine," je pojasnil, nama pa je šlo kar na smeh. Kdo bi si mislil, da je lahko v ogromnem Jo'burgu vse tako "po domače"? Zdaj nama je bilo šele jasno, zakaj je bilo tudi s pomočjo Lonely Planeta nemogoče razvozlati, kako priti do stadiona.

Dvajset minut kasneje naju je Petrus le odložil na železniški postaji in gospa na informacijah naju je poslala na enajsti peron. "Kdaj pa gre naslednji vlak za Soccer City?" sva vprašala, ona pa je, ne da bi sploh ošvrknila uro, mirno odgovorila: "Zdaj!"

Vsa panična sva se zapodila proti peronu, ne vedoč, da je južnoafriški "Zdaj!" še najbolj podoben tistemu balkanskemu "Samo što nije!", ki seveda pomeni, da vlak morda pride, morda pa tudi ne. In tako sva naslednjih dvajset minut zaman čakala na vlak, dokler niso po zvočniku končno le napovedali njegovega prihoda. A namesto na enajstega je prihajal na dvanajsti tir.

Odločila sva se poskusiti srečo in se napotila tja. Malce naju je sicer begalo, da nama nihče izmed čakajočih ni sledil, a se nisva pustila zmesti. In res je na dvanajsti tir že čez nekaj sekund zapeljal vlak, na katerem pa se je kar trlo policistov. Midva sva bila to "malenkost" seveda pripravljena spregledati in sva stopila k strojevodji, ki je molil glavo skozi okno, ter ga, za vsak slučaj pač, vprašala, ali gre njegov vlak morda v Soccer City. Fant se je sprva malce zmedeno razgledal naokrog, kot da preverja, ali ga kdo opazuje, nato pa nama je odprl vrata.

Tako sva se znašla v vagonu skupaj s petdesetimi policisti, ki so nama prijazno odstopili dva sedeža in vse skupaj se nama je zdelo popolnoma bizarno. Le dan poprej sva v slovenskem časopisu brala horor članek o tem, kako so na poti na stadion nevarni afriški kriminalci z grdimi pogledi pet naših novinarjev skorajda žive skuhali in pojedli, midva pa se zdaj nisva mogla spomniti, ali sva se sploh že kdaj kamorkoli peljala tako varno.

Na stadion sva tako prispela, še preden so se lahko najini novi uniformirani prijatelji prešteli in razporedili na vhodih, in po kratkem sprehodu po nenadzorovani okolici stadiona sva se bolj ali manj pomotoma znašla v medijskem središču, kjer sva tudi brez akreditacij zasedla udobna kavčka in spila topli McKavici. In sedeč tam kar nisva mogla verjeti, da se najina avantura sploh še ni začela in da naju srečanje z Leom in Diegom še čaka.

To najino neobičajno popotovanje od hotela do stadiona te dni vedno znova prevrtavam v glavi, kadar prebiram zaključne misli iz Južne Afrike, kjer se komentatorji kar ne morejo dovolj strinjati drug z drugim, kako zelo je bil prvi afriški mundial ponesrečen. Ene motijo kriminalci, drugi opozarjajo, da so kriminalce prehitro ujeli in jim še bolj prehitro sodili. Tretji se pritožujejo nad slabo, nenemško organizacijo. Četrte so znervirale vuvuzele, pete pa skrbijo dolgovi, v katerih je FIFA zapustila Južnoafričane. No, najdejo se celo takšni, ki na nogomet zvrnejo vse težave črne celine, od revščine in razslojenosti preko aidsa, korupcije in nepotizma pa vse do belega in črnega rasizma.

Nihče pa ni zapisal, kako neskončno očarljiv zna biti v svoji nepredvidljivosti ta južnoafriški svet, ki lahko resnično na vsakem koraku postreže s kakšnim nepozabnim trenutkom, kakršen je bil, denimo, tisti, ko so se na vlaku, ki je po koncu obračuna med Brazilijo in Slonokoščeno obalo iz nekega neznanega razloga že pol ure čakal na postaji pred stadionom, v petju legendarne Shosholoze združili črni in beli Južnoafričani in ko se je zdelo, da so ravno s svojo pesmijo naposled premaknili vlak, ki je sredi njihove pesmi končno krenil proti Johannesburgu.

Nihče izmed velikih mislecev, ki so tako zelo pogrešali manj preračunljivo in taktično igro in ki so iz dneva v dan bolj hrepeneli po nogometni romantiki iz časov Peleja, Cruyffa in Maradone, ni ob koncu prvenstva pomislil na to, da jim je Južna Afrika pretekli mesec ponujala prav tisto, kar so si tako zelo želeli videti na igriščih.

Ljudje so si v Južni Afriki iskreno zaželeli Nemčije in zdaj jamrajo, ker so jo tudi dobili. Na zelenicah od Polokwaneja do Cape Towna so prevladovali in na koncu tako ali drugače tudi prevladali po nemško utečeni sistemi. To je bil svet, v katerem je Diego Maradona preprosto moral pogoreti, saj je ob Vicenteju del Bosqueju in Bertu van Marwijku zgledal, kot bi padel z Marsa. Oziroma iz Južne Afrike.

Diego je pač bil in je tudi ostal človek, ki bolj kot Fifi in njeni snobovski diplomaciji pripada pozabljenemu in od vseh prezrtemu svetu zunaj mogočnih in urejenih nogometnih stadionov. Svetu, kjer se taksisti med vožnjo ustavljajo, da bi nekaj pri nekom pobrali, kjer vlaki morda pridejo, morda pa tudi ne in kjer strojevodje spuščajo zblojene turiste na posebne vlake, polne policistov. In zato je po eni strani še dobro, da Diegu Maradoni v Južni Afriki ni uspelo osvojiti naslova svetovnih prvakov. Njegovega uspeha se namreč ljudje, ki si vsepovsod, kamor stopijo, iskreno zaželijo Nemčije, niti ne bi znali razveseliti, kaj šele, da bi ga znali ceniti.