Vojak ali človek

Boris Dežulovič (Foto: Bojan Velikonja)

Osnovna razlika med civilistom in vojakom je samo v tem, da lahko vojak zavrne udeležbo v vojni. In to je edino, glede česar ima vojak izbiro. Paradoksalno je edino človeško, kar ostane od človeka, ki si je nadel uniformo, prav možnost izbire, ki je kot civilist ni imel. Zato je menda to najhujši zločin, ki ga vojak lahko zagreši. Pod uniformo biti človeško bitje.

V teh dneh bo minilo natanko devetinšestdeset let, kar je v Smederevski Palanki 20. julija 1941 nemški vojak Joseph Schultz izstopil iz strelskega voda, pristopil k oficirju - in ob tem nekaj kričal v nemščini, kot so pripovedovale priče -, potem pa odvrgel puško in kapo, s ponosnim korakom pristopil k postrojenim šumadijskim domoljubom, ki so bili obsojeni na smrt, in se postavil mednje. Bilo je še več takih junaških zgodb v teh krajih, toda nikoli nismo z gotovostjo vedeli, koliko je v njih partizanske mitologije in koliko resnice. Samo primer Josepha Schultza, vojaka 714. divizije wehrmachta, je dokumentiran s pretresljivimi fotografijami in forenzičnimi dokazi iz množičnega grobišča, njegovo ime in priimek poznamo in ju ne bomo pozabili. Vojak Joseph Schultz je bil izdajalec med morilci, pravi junak torej.

Tako je vsaj v črno-belih vojnah. V naših balkanskih vojnah v devetdesetih pa ni bilo Nemcev. Ljudi iz strelskih vodov smo razumeli, govorili so jezik, ki ga poznamo. V takšnih vojnah - in v vsej zgodovini vojskovanja jih ni bilo veliko, če jih je sploh bilo kaj - ima človek večjo izbiro, saj so bile dve ali celo tri strani, ki jih je lahko izbral. A precej manj je bilo povsem zanesljivih načinov, da bi vedel, ali je storil prav. Eden najbolj zanesljivih, če ne najbolj zanesljiv način je, ko te ne marajo ne eni, ne drugi, ne tretji.

Vladimir Trifunović, upokojeni general Jugoslovanske ljudske armade, je te dni dobil pošto iz Republike Slovenije s pozivom sodišča iz Murske Sobote, da se 28. oktobra udeleži prve razprave, ki je sklicana v skladu z obtožnico okrožnega tožilstva, sestavljeno že leta 2008, ki ga bremeni vojnega zločina nad civilnim prebivalstvom.

General Trifunović je tako dopolnil svojo zbirko, ki je v teh krajih, najbrž pa tudi širše, nekaj povsem enkratnega. Na svoj naslov v samski sobi razpadajočega hotela Bristol poleg beograjske avtobusne postaje je prav take sodne pozive že dobival iz Hrvaške, kjer je bil kot poveljnik varaždinskega korpusa zaradi poveljniške odgovornosti za vojne zločine leta 1994 pravnomočno obsojen na petnajst let zapora. Enake sodne pozive je dobival tudi od srbskega vojaškega sodišča, ki ga je zaradi "spodkopavanja vojaške in obrambne moči", torej zaradi izdaje, istega leta obsodilo na enajst let zapora.

Dve leti kasneje so generala Trifunovića v obnovljenem postopku pred beograjskim sodiščem pomilostili, vendar je moralo miniti celih štirinajst let, preden je marca letos vrhovno sodišče Republike Srbije to razsodbo potrdilo in general Trifunović tudi uradno ni več srbski izdajalec. Zdi se, kot bi bil to znak slovenskemu sodišču, ki je hitro aktiviralo staro obtožnico, saj bi bilo najbrž nerodno, če bi Slovenija sodila srbskemu izdajalcu. S potrdilom, da je v Srbiji svoboden, pa lahko general Trifunović zdaj postane vojni zločinec v Sloveniji.

Kaj je storil general Vladimir Trifunović, da si je zaslužil, da mu sodijo vse tri strani? Junija je izvrševal ukaz, ki ga je dobil od jugoslovanskega ministra obrambe, torej od vlade, se pravi od Anteja Markovića kot premierja. Ukaze je izvrševal tudi tri mesece kasneje, septembra, ko je branil kompleks varaždinskih kasarn, ki jih je takrat obkolila hrvaška vojska. Tedaj se je general Trifunović odločil, da ne bo več ubogal ukazov. Predal je kasarno, tehnično opremo in orožje ter s tem reševal gola, komaj začeta življenja dvesto dvajsetih golobradih, prestrašenih fantov. Izbral je, da bo človek. In zaradi tega so ga obsodili.

Če bi izbral, da bo vojak, bi bil za eno stran še vedno zločinec, a na drugi bi bil junak. Mrtev - kot major Milan Tepić, ki je deset dni pozneje dvignil v zrak tako sebe kot vojaško skladišče v Bjelovarju skupaj z dvajsetimi rekruti JLA in enajstimi hrvaškimi vojaki - ali živ, kot mnogi, ki so izbrali, da bodo vojaki, in so za vsako uničeno mesto ali vas dobili po eno odlikovanje. V obeh primerih junak. Glede na izbiro bi njegova država po njem imenovala ulice ali mu dodelila odvetnike.

Tako pa je končal v samski sobi razpadajočega beograjskega hotela Bristol, hudo bolan, z razdrto družino, zapuščen od vseh. V Srbiji uradno oproščen obtožbe, da je izdajalec, toda brez družine, brez stanovanja, brez pokojnine, brez življenja. Na Hrvaškem uradno obsojen kot vojni zločinec, v Sloveniji za isto stvar uradno obtožen, a brez zaščite svoje države in vojske.

Nadrejeni, ki so mu ukazovali stvari, zaradi katerih mora skozi vso to kalvarijo, so svobodni ljudje. Ante Marković je danes uspešen poslovnež in lastnik gradbenega podjetja, Veljko Kadijević se zajebava po Rusiji, Konrad Kolšek, poveljnik petega armadnega območja, ki je poslal tanke nad Slovenijo, pa je umrl kot svoboden človek, pred tem pa celjskemu sodišču dokazal, da junija 1991 v Sloveniji ni mogel biti agresor.

Kdo v Sloveniji potem potrebuje vojnega zločinca Vladimirja Trifunovića? Kdo pere svojo umazano vest in svojo davno izbiro biti vojak ali biti človek? Kdo svoje breme prelaga na moža, ki nima svojega bremena, razen težkega bremena tolažbe, da je storil edino pravilno stvar, saj ga ne marajo ne eni, ne drugi, ne tretji?