Zdaj je bolj ali manj uradno. Hladna vojna je spet moderna. Vse osmrtnice za vohunskimi zgodbami so bile preuranjene. Po aretaciji enajstih ruskih vohunov v ZDA so prijeli še dvanajstega. Vse skupaj zamenjujejo za štiri ameriške vohune, ki so bili v zaporih v Rusiji. Za njimi se je pojavil iranski jedrski inženir Šahram Amiri in staromodno hladno vojno povezal s sodobno vojno proti terorizmu. Ali s tistim, za kar med ZDA in Iranom pač gre. Oboje zveni kot komedija. Iran je ZDA obtožil, da je Amirija CIA ugrabila med romanjem v Meko. ZDA so molčale, Iran pa je potrdil sloves države, ki živi v paranoji srednjega veka ali vsaj v dvajsetem stoletju. Kot se za moderne čase spodobi, je zgodba prišla na spletni portal YouTube. Tam sta se pojavila dva videa. Amiri je na enem razlagal, da so ga Američani ugrabili, na drugem pa, da je tja prišel prostovoljno študirat. In to ravno v času ko je Barack Obama pripravljal napad na Iran z novimi sankcijami. Iranski inženir naj bi bil eden poglavitnih virov za trditve, da Iran na skrivaj razvija atomsko orožje. Ta teden pa se je Amiri zatekel na pakistansko veleposlaništvo v želji, da se vrne domov. Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton je nekoliko presenečena izjavila, da se "Amiri lahko vrne domov kadar koli hoče," ker je svoboden človek, Iranci pa z veseljem širijo zgodbo o ugrabitvi. Vse skupaj se dogaja nekaj mesecev potem, ko je policija v Dubaju poslala tiralice za izraelskimi vohuni, ki so v zalivski državi likvidirali poveljnika Hamasa Mahmuda el Mabhuha. Vse so posneli z varnostnimi kamerami in jih predvajali v sijajni filmski montaži na spletnem portalu YouTube. Ob tem Kuba na prostost spušča sedemdeset političnih zapornikov, ki so na otoku sedeli v zaporih kot plačanci ameriške vohunske agencije. Hkrati v kinodvorane prihaja film Salt, v katerem se Angelina Jolie zaplete v ruski komplot za uboj ameriškega predsednika. V pol leta toliko vohunskih zgodb kot prej v dvajsetih letih.

Pa se je že zdelo, da je vsega konec. Od kod naenkrat vse to veselje nad Casablanco?

Pred leti sem srečal vohuna. Ime mu je bilo Joseph in je delal za organizacijo, ki jo je simpatično poimenoval za zahodno informacijsko agencijo.

"Torej ste špijon?" sem ga poln pričakovanja vprašal na vrtu veleposlaništva vzhodnoevropske države v Kairu, ki se je ravno dobro izkopala iz varšavskega pakta.

"Ah, to so bili lepi časi, ko smo bili še špijoni," je z nostalgijo odgovoril.

Prizorišče za pogovor o vohunjenju je bilo popolno. Veleposlaništvo je bilo dolgočasna zgradba iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, bolj stanovanjski blok kot rezidenca, vendar je imelo okrog sebe park z negovano angleško travo in drevesi z ognjeno rdečimi cvetovi. Na robu je bila z belim prtom pogrnjena dolga miza s sendviči, ob njej pa bar, kjer so gostje z veseljem naročali džin in tonik. Nekaj sto gostov v lahkih poletnih oblekah je klepetalo v vseh jezikih sveta. Veleposlaniki evropskih držav so se pogovarjali z egipčanskimi poslovneži v družbi vojaških atašejev afriških držav. Na vrtu je bilo veliko uniform, afriški vojaški atašeji pa so imeli najbolj bleščeče obleke in na prsih največje medalje.

Med njimi so se sprehajali vsi mogoči ljudje, ki se jim že na daleč vidi, da imajo za seboj več domovin, da morda prodajajo orožje ali kupujejo bombaž in raje poslušajo kot veliko govorijo. Tuje dopisnike med njimi je bilo najlažje prepoznati, ker so kljub vsem poskusom, da bi bili elegantni in diskretni, štrleli ven kot nepospravljene postelje. Vzdušje je bilo sproščeno, vsi so za vse druge mislili, da vohljajo in nekaj skrivajo.

Bilo je ravno še na repu časa, ko se je dalo romane iz hladne vojne Johna le Carréja in Lena Deightona brati kot sodobno literaturo. Skoraj sodobno. Svet hladne vojne je bil preprost in se je cepil na dva svetova mednarodne politike. Eden je bil javen, v njem pa so se ljudje na ves glas sprenevedali, da delajo za sožitje, mir na svetu in splošno blagostanje. V njem sta vladala medsebojno razumevanje in iskrena ljubezen. Drugi je bil skrit. Tudi v njem so delali za mir na svetu. Le da so se ponoči lovili z noži po temačnih ulicah Bejruta in Aten, metali drugi druge v zrak z avtomobilskimi bombami, laž prikazovali kot resnico, resnico pa razkrivali kot ceneno izmišljotino. Potem je padel Berlinski zid, namesto o skrivnih igrah pa so vsi začeli govoriti o gospodarski rasti in fleksibilnosti delovne sile.

Joseph mi je z obžalovanjem rekel, da je s koncem hladne vojne poklic postal rutinsko birokratsko opravilo.

"Nihče nam ne reče več špijoni. Zdaj smo analitiki. Huje je kot pri vas v časopisih. Ni več denarja za delo na terenu. Zapiramo varne hiše od Kaira do Islamabada, krčimo osebje, odpuščamo informatorje. Vse se dela samo še s sateliti od daleč in z diplomati."

Potarnal je, da se sveta sploh ne da več razumeti in da so vse vohunske organizacije v depresiji, ker življenje nima več smisla.

"Kaj pa potem delate?" sem nekoliko privoščljivo vprašal, ker sem ravno preživel dva tedna v bližini oboroženega krila muslimanskih bratov Gamat el Islameja in se mi je zdelo, da sem o resničnem svetu dobro informiran. Zato se je Joseph tudi želel pogovarjati z mano. Vendar sem vse, kar sem vedel, že objavil in nisem vedel za nobeno skrivnost več.

"Kaj delajo analitiki?" je rekel. "Beremo arabske časopise, poslušamo vse bližnjevzhodne radijske postaje, gledamo njihove televizije in analiziramo javno dostopne informacije. Za kaj drugega ni več denarja."

Hkrati pa je rekel, da se s pravilno analizo javno dostopnih informacij lahko dokaže, kako je svet poln velikih skrivnosti za njimi.

Zvenelo je še kar logično, čeprav nekoliko obupano. Od vohunov bi pričakoval, da delajo še kaj drugega poleg tega, da si izmišljujejo zgodbe na podlagi časopisnih člankov in televizijskih poročil.

Pokazalo se je tudi za popolnoma pogubno. Obveščevalne agencije brez agentov v Iraku in Afganistanu so z analizo televizijskih poročil iz rok izpustile Osamo Bin Ladna in peščici talibanov pustile, da se z vojsko zveze Nato igrajo deset let. Izmislile so si Sadamova orožja za množično uničevanje in s popolnoma izmišljeno zgodbo upravičile nesmiselno vojno, do temeljev čisto zares razrušile Irak in osramotile cel set.

Logično je, da so se odločili, kako bodo naslednjo vojno pripravili na podlagi trdnih in zanesljivih informacij rutiniranih terenskih vohunov, ne pa z Googlom. Zato je tako težko napasti Iran.