Ljubljanski policisti še iščejo mlajše moške, ki so v soboto zvečer napadli skupino Slovencev in Kubancev ter jih nekaj tudi ranili. Po naših podatkih naj bi dvajset obritoglavcev v napadane metalo stole, kozarce in steklenice.

(24 ur, POP TV, 12. 7. 2010)

***

So rekli, lepa Slovenija. "Ful" varna. Zdaj ni več.

Pretepena Kubanka za 24 ur, POP TV, 12. 7. 2010

***

Ne moremo domnevati, da je bil dogodek posledica rasizma, na podlagi tega, da so bili nekateri udeleženci pripadniki določene skupine, drugi pa temnopolti. To za nas ni zadostna podlaga.

Daniel Žibret, načelnik urada uniformirane policije

(Mladina, št. 28/2001)

***

"V SNS menijo, da ima Radićeva preveč hrvaških korenin."

(Radio Slovenija, 12. 7. 2010)

***

Napad na temnopolte Kubance na Plečnikovem trgu pred dnevi pravzaprav sploh ni eksces. Namreč, napad na tako ali drugače zaznamovano drugačnost je postal slovenski vsakdan, samoumevnost. Normalna patologija. Kar vrstijo se napadi na različne skupine, ki niso po meri bolj obritih kot brihtnih, bolj nažganih kot treznih glav. Enkrat na ljudi druge rase, drugič na ljudi druge vere, potem na ljudi drugačne spolne orientacije in nenazadnje na ljudi drugačnih nazorov. Ni najhuje, da se to dogaja. Povsod v Evropi, kjer se stikajo kulture, barve, orientacije, stališča, prihaja do konfliktov. In tudi pri nas. Resnični problem je široka toleranca do nestrpnosti in celo generiranje vzdušja, v katerem dobi nestrpnost domovinsko pravico. Drugače povedano: tako kot koruza, krompir, buče in kumare, tudi obrite glave ne rastejo samodejno. Treba je dobro gnojiti in zalivati tla, da poženejo. In glede na to, da je letina iz leta v leto vse boljša, bi lahko rekli, da gnojijo in zalivajo uspešno.

Težko je reči, kateri dogodek v Sloveniji je bil prelomen, da je postala nestrpnost samoumevna, skoraj legitimna. Ali tisti, ko se je policija v mandatu notranjega ministra Mateja namesto na "prekurjeno" množico pravih domačinov spravila na Rome in kljub rotenju pokojnega predsednika Drnovška pustila otroke in ženske zmrzovati v improviziranih šotorih, ker so jih pregreti sosedje pregnali z njihovih domov, pa so jih kasneje odpeljali v Postojno v režim koncentracijskih taborišč, ali ležeren odnos institucij in javnosti do napadov na različne rasne, spolne in druge skupine.

Meni se je najbolj vtisnil v spomin napad na legendarnega poprovca Janeza Belino. Morda po konsekvencah sploh ni bil najhujši, a je pokazal, kako je za uspešno nestrpnost potrebna velika količina strpnosti - do te nestrpnosti. Namreč, pred devetimi leti, ko so se so na Trubarjevi v Ljubljani obritoglavci lotili temnopoltega Ignacia Bintchendeja, bolj znanega kot lik Janeza Beline v TV Poper, se je to še enkrat potrdilo. Že takrat sem ugotavljal, da je veliko bolj kot izpad nestrpnosti nasilnih mladeničev, zaskrbljujoča (ne)reakcija policije. Policija je žrtve in storilce izenačila - pač dve skupini, ki se ravsata - po praktičnih konsekvencah pa obračunala predvsem z žrtvami. Z ekvidistanco in ekvivalenco obravnave je namreč dosegla, da so posledice čutile predvsem žrtve, torej Belina in njegovi temnopolti prijatelji, ki so mu priskočili na pomoč. Policija je po pretepu odpeljala s prizorišča tako napadalce kot žrtve. Dokumente je morda odvzela tudi skinom, zagotovo pa jih je odvzela žrtvam. In naslednji dan so se pred sodnico za prekrške znašle žrtve, ne spomnim se, ali so se kasneje tudi storilci in kako so jo odnesli. In ker so bile žrtve že v obravnavi, je policija izkoristila situacijo in pri eni od žrtev ugotovila, da ima neurejene dokumente za začasno bivanje v Sloveniji, nakar je upravna enota odredila, da mora v štirinajstih dneh zapustiti državo! Zelo evropsko, je takrat cinično ugotavljal Ali Žerdin. Ker gre za človeka, ki je leta 1985 prišel študirat v Slovenijo, diplomiral, kasneje pa magistriral na ekonomski fakulteti, v času dogodka pa je študiral na ISH, je bilo dejstvo, da mu ni uspelo urediti dokumentov vsaj za začasno bivanje, samo dodatni kamenček v mozaiku "uradne" nestrpnosti slovenske države do tujcev. Da dejstva, da smo ena najbolj zaprtih in brezdušnih držav do azilantov v celotni hermetično zaprti Evropi, sploh ne omenjamo.

O. K. Tako je bilo takrat. Kaj pa danes? No, z gotovostjo lahko rečemo, da se je situacija spremenila vsaj toliko, da sedaj policija ni več ležerna. Da se ne postavlja v bran storilcem ali med napadalce in žrtve po logiki ekvidistance. To je opazna sprememba glede na prejšnja obdobja. A dejavna in profesionalna policija lahko v glavnem le poskrbi za sanacijo nastale škode, lahko izsledi storilce, ne more pa spreminjati ozračja, v katerem uspevajo nestrpne buče.

Seveda je fenomen obritoglavcev in podobnih ter njihovih vse bolj pogostih nasilnih izpadov problem, s katerim bi se morala družba resno soočiti. Soočiti zdaj, ko je po obsegu in pogostnosti še (ali res?) obvladljiv. Ker ob tej problematiki vsi, ki jih problem formalno zadeva, tiščijo glavo v pesek, obstaja realna nevarnost, da "pojav" popolnoma uide nadzoru in postane neobvladljiv. In še več. Nestrpni govor je dobil domovinsko pravico v državnem zboru. Ni redko slišan eksces, ampak občevalna praksa nemajhnega števila poslancev. Spomnite se samo, koliko nestrpnih, nepremišljenih, politično primitivnih izjav se je zvrstilo o sporazumu s Hrvaško, v razpravi o družinskem zakonu, o Romih. Še več, nekateri neposredno in na glas (kot denimo Jelinčič), drugi bolj pritajeno zdaj preverjajo korenine ministrskih kandidatov in kandidatk. Kot da še veljajo nürnberški zakoni.

A odgovorni niso samo tisti, ki s političnih odrov sejejo nestrpnost. Pač pa tudi tisti, ki mižijo in se sprenevedajo, ko jo vidijo, slišijo, berejo o njej. Denimo, nikoli mi ne bo jasen motiv Pahorja in vlade, ki je še ne tako dolgo nazaj hotela nastaviti Barbaro Žgajnar Tavš, bivšo poslanko SNS in kasneje odcepljene stranke Lipa, za opravljanje nalog zagovornice načela enakosti. Rekel sem si, v redu, ženska je ostala brez službe. Ampak zakaj ravno zagovornica enakih možnosti? Saj to je vendar črni humor! Pa me je pomiril prijatelj: če kdo ve, kaj je diskriminacija, ne samo spolna, ampak tudi rasna, nacionalna; kaj je problem Romov, Neslovencev, istospolno usmerjenih, hendikepiranih… je to nekdo, ki izhaja iz SNS. Hja. Na neki sprevržen način res.