Tam se resda niso vsi z enakim navdušenjem na kratko predajali najpomembnejši postranski stvari na svetu, ker so bili osramočeni francoski in italijanski zvezdniki že doma. Tudi (ne ravno nogometno) mogočne ZDA so po sreči z malo Slovenijo klonile pred Gano in med tem, ko je še sveži japonski premier potihoma upal na zmago v boju s Paragvajem, je od velike osmerice edinole nemška kanclerka uživala v gladki zmagi "elfa" nad Anglijo. Vsi pa so, kot rečeno, pozabili na Afriko in v preostalem času razpredali o svojih domačih težavah. Razumljivo, odpiranje leta 1999 spisane afriške razvojne knjige bi samo dodatno potrdilo, da imata za sabo samo desetletje neizpolnjenih milenijskih obljub in še bolj temačno prihodnost.

Zdaj, ko so potihnile vuvuzele, se izpraznili bleščeči stadioni in se je milijardna globalna nogometna televizijska publika vrnila k običajnim opravilom, je že mogoče trditi, da se je s prvim svetovnim nogometnim prvenstvom na črni celini zgodilo malo tistega, kar se je pričakovalo. Ne v športnem smislu, čeprav je tudi tu šlo dogajanje močno mimo napovedi. Za pretirane so se izkazali varnostni strahovi, za zgrešena pa pričakovanja o posebni politični teži dogodka na celini, ki hkrati predstavlja zibelko človeštva in njegovo grobnico. Pa vendar tistega, kar se je dogajalo in se dogaja v Afriki, ne bi smeli zaslepiti z bleščavo poleg olimpijskih iger najbolj odmevnega svetovnega športnega dogodka, ampak bi ga morali dodatno razsvetliti.

Ne mešajte športa s politiko, je takojšnje vpitje ob takšnih razmišljanjih. A smo pri paradoksu, največji pritisk na Južno Afriko v času sramotnega apartheida je bil ravno spolitiziran šport - mednarodni bojkot tamkajšnjih (belih) športnikov. In sprava Mandelove mavrične nacije je bila simbolično prav tako športno obarvana. Toda mednarodna nogometna organizacija se je, tako kot tudi mednarodni olimpijski komite po dodelitvi olimpijskih iger Pekingu, ustrašila posledic nedvoumno politične odločitve in storila vse, da bi bil enomesečni dogodek čim bolj apolitičen. K temu je morda pripomoglo tudi dejstvo, da se razen ganski ni nobeni afriški reprezentanci uspelo uvrstiti v drugi tekmovalni krog. Zadnja je z zmago proti ZDA, kot je zapisal Mail and Guardian, za poenotenje Afrike storila v 120 minutah več kot Afriška unija od svoje ustanovitve. A že ta politični pridih je bil dovolj, da so Fifa in za njo večinsko poročevalci (ali nasprotno) okoli "svoje" Gane poenotene afriške navijače po tekmi z Urugvajem okrcali kot rasiste.

Zelo stereotipno, kot je bilo mnogo tega, kar je bilo mogoče minuli mesec dni prebirati, poslušati in gledati o Afriki mimo samega športnega dogajanja. Zadnje pa je, kot rečeno, polovico tega časa poteklo že mimo nje in na koncu postalo čisto evropsko na najnižji možni politični intenziteti z dvobojem med Španijo in Nizozemsko, ki ju, mimo Evropske unije, povezuje le drobec burne zgodovine pred kakšnega pol stoletja.

V leta 1968 objavljeni knjigi The Football Man je Britanec Arthur Hopcraft zapisal: "Zadnjih 80 let to ni bila samo igra. Kar se dogaja na nogometnem igrišču, je pomembno. Ne tako kot hrana, ampak nekako tako, kot za nekatere poezija - zajame osebnost. Način, kako igramo, organiziramo tekmo in jo nagradimo, odraža, kakšna skupnost smo..." V Evropi bi mu po dobrih štirih desetletjih težko pritrdili. Verjetno bi tudi v Sloveniji prenesli na selektorskem stolu tujca, celo Hrvata, in ga kovali v zvezde, če bi zmagoval z igro in organizacijo, tujo naši skupnosti. In nikogar ne moti, da se iz domačih klubov tako rekoč ne da prebiti v državno reprezentanco. Gre za to, da je šport v Evropi po padcu berlinskega zidu samo še posel, v katerem le dežurni nergači, bolestni nacionalisti in razni šovinisti iščejo podtone in jih včasih, kot v svežem primeru italijanskega selektorja na čelu angleške reprezentance in obarvanih mož v francoski, ki se jim menda gabi državna himna, izbrskajo na plano.

V afriškem primeru bi bila povsem na mestu analiza, zakaj vsa celina ne premore trenerja, ki bi neko državno reprezentanco pripeljal na svetovno prvenstvo, niti domačega kluba, ki bi ji bil okostje. Bila bi, tako kot nogometna igra, najmanj milijardi Zemljanov docela razumljiv dokaz, kako se nekdanji brutalni kolonializem nadaljuje z bolj sofisticiranim, a nič manj pogubnim izžemanjem tamkajšnjih človeških in gospodarskih resursov, v zameno pa se Afriki ponuja nekaj strokovnjakov, ki z uvoženimi izvajalci ne zmorejo kaj več kot "fingirati", da sodelujejo v enakopravni igri. A laže je vztrajati pri dovtipu, da je nogomet samo igra, v kateri na koncu (vendarle ne) zmagajo Nemci, kot pa skladno s Hopcraftom stkati širšo zgodbo.

Južni Afriki bo tako ostalo nekaj lepih stadionov in dolgovi, kot Grčiji po olimpijskih igrah, navijačem spomin na vznemirljiv in dovolj varen safari v najnevarnejši deželi sveta, Fifi polna blagajna zaradi radodarnih sponzorjev in obiska, ki se ga niso nadejali, vsem nam pa zavest, da je vsak spektakel mogoče organizirati zunaj realnega prostora in časa, v nekem svetu, ki ni ravno namišljen, je pa naravnan tako, da praktično ne more (ali ne bi smel) obstajati. Denimo takšen s "hitrimi sodišči svetovnega prvenstva", ki so ponudila tudi naslednjo odmevno novico: Dan po sredinem oboroženem ropu treh tujih novinarjev je johannesburška policija aretirala domnevna storilca. Sodišče ju je v četrtek obsodilo in sta danes (v petek) že na prestajanju 15-letne zaporne kazni. Poročevalce s prvenstva je prevevalo zadovoljstvo, ko so izvedeli, da tamkajšnje oblasti razmišljajo, da bi to prakso ustavno zabetonirale kot stalno. In ta podoba je ena manj škodljivih, kar smo jih mimo nedvomno dobrega nogometa gledali s prvenstva, ki naj bi nam naslikalo tudi (Južno) Afriko.