Malo lepih akcij, driblingov, domiselnosti, podaj, malo novih igralcev, ki bi fascinirali, malo složnih in sproščeno razigranih ekip, ki bi se jim videlo, da v igri uživajo in od katerih bi se lahko te radosti nalezli tudi mi, gledalci. Celo Brazilci, ti pregovorni sproščenci, so delovali zategnjeno, kot nekdo, ki mora plesati, pa ni ravno v pravi formi za to. Njap. To je bilo prvenstvo težkega dihanja, hropenja, prvenstvo odbitih in netočnih žog, obenem pa taktičnega izpolnjevanja nalog. Kot da bi igralo 11 pooblaščenih računovodij proti 11 pooblaščenim računovodjem, je že na samem začetku turnirja ugotovil Pervan na HRT. Svetovno prvenstvo birokracij. In na koncu so se na vrh prebile ekipe z močnejšim "upravnim aparatom", bi se dalo tudi reči.

To ni bilo prvenstvo tistih, ki so dali več golov, temveč prvenstvo tistih, ki so jih manj prejeli, in če je dogodek ponudil kaj zares pozitivnega, je to, da to niti ni bilo prvenstvo podjetja Nike. Videnje razmer, kakršnega je ta korporacija ponudila v svojem oglasu, v katerem nastopajo njeni nogometni velezvezdniki, je doživelo grobo sesutje in povzroča planetarno muzanje, če že ne posmeh. Tako zelo menda ni spodrsnilo še nobeni oglaševalski akciji. Kajti nastopajoči Drogba, Rooney, Ribery, Ronaldo in drugi težkokategorniki so končali poraženi od drugokategornikov "brez obrazov", s tem pa je pretres doživela tudi menedžerska scena. Tista, ki iz ozadja generira videnje, da je najboljše tisto, v kar oni vložijo največ denarja, pri čemer pa na to presojo nadvse vpliva to, ali je igralec, ki ga izberejo, dovolj všečen, da proda dovoljšnje število dresov po 100 evrov.

Čeravno je N. K. Barcelona ravno v teh dneh izprosila 150 milijonov evrov premostitvenega kredita za kritje plač, je pravkar minulo prvenstvo vendarle zaušnica te vrste finančnemu manipulantstvu. Končno. Ko je Christian Vieri, italijanski napadalec leta 1998, iz Lazia za 50 milijonov evrov prestopil v Inter, kar je bila tedaj rekordna cifra, je neki navijač Lazia naredil samomor. Fant je sicer imel psihične težave, vseeno pa ostaja nepozabljeno, da je v poslovilnem pismu zapisal, da svet, v katerem lahko en igralec stane toliko denarja, ni vreden, da bi v njem živel. No, zadeve so šle v 12 letih mnogo dlje in lanski prestop C. Ronalda v Real je bil vreden skoraj dvakrat toliko kot Vierijev. In to ne da bi pred tem, razen nekaj prostih strelov in našopirjenih driblingov, ki so bolj kot na učinkovito mojstrstvo asociirali na kič paraderstvo kakšne stare vojaške hunte, dejansko pokazal kaj bistveno nadpovprečnega.

Dobil jih je zgolj zato, ker je fin "paketek", razmeroma luštkan in na videz atraktiven turbofolker. Niso torej problem sodniki in nepriznani goli oziroma razprava o vpeljavi novih tehnologij. Ta razprava je za šefe igre, torej FIFA, v bistvu rešilna bilka, saj odvrača pozornost od pravega problema. Ta pa je, da razlika med nogometom, ki se igra v klubih (korporacijah), in nogometom, ki se igra na reprezentančni ravni, ni bila nikdar večja, predvsem pa, da igra izgublja čar. Rečeno povsem preprosto. Fantje, ki so jih marketingarji malodane že v njihovih najstniških letih oklicali za naslednike Peleja, Maradone in Zidana, so se žal izkazali zgolj za omejene kopije.