Kar se ni spremenilo, je, kot je videti, da predsednik vlade še vedno rad skoči v hrbet predsedniku republike. Takrat je demonstrativno odprl vrata politiku, ki mu jih je predsednik republike zaprl. Po letu in pol neuspešnega vladanja se je dal povabiti na prireditev, na katero predsednika vlade niso hoteli povabiti. Nerad psihologiziram. A če gre tu za manjvrednostni kompleks, verjamem, da ima prvi med ministri zanj dobre razloge.

Notranji svet kakega politika je snov za pisatelja. Pisca političnih komentarjev bolj zanima, kako politiki krmarijo ali blodijo po tem našem svetu in kakšne učinke ima to nanj. Kajti ti učinki učinkujejo na nas, nas prizadevajo. Do sodelovanja predsednika vlade na tisti prireditvi v Kočevskem rogu zato ne moremo biti brezbrižni.

Ko gre za načela, na katerih je postavljena tudi naša država, nam ne more biti vseeno, da politiki gradijo nekakšne mostove, kjer bi moral biti zid: da kršijo načelo ločitve cerkve od države. Če je tista prireditev v Kočevskem rogu državnega pomena, je ne more organizirati cerkev. Če gre za cerkveno ceremonijo, nimajo državni funkcionarji tam kaj iskati. Če privzamemo, da gre za zadevo državnega pomena, je narobe, da prireditve ni organizirala država (in, če bi tako narekovala tehtna presoja, povabila nanjo tudi cerkev). Narobe je, da pobudo pri zadevi, ki je domnevno take narave, prepušča cerkvi ali kaki drugi civilnodružbeni organizaciji. Kajti s tem ji prepušča definiranje državnega interesa - država, ki jo definirajo drugi, pa ni vredna svojega imena. Še bolj narobe je, da potem kak predstavnik države, prav kot predstavnik države, gre in da kakemu takemu dogodku ali prireditvi pomen, ki ga nima, ter legitimira tak narobe svet.

Meni ljubi filozof Thomas Hobbes je vladavino organizirane religije nad svetom, se pravi: njeno oblast na tem svetu, imenoval kraljestvo teme. Da na tem svetu ne bi živeli v temi, cerkev ne sme imeti besede pri rečeh, za katere je pristojna država, pri zadevah, za urejanje katerih imamo državo. Ko si je predsednik vlade izprosil vabilo na tisto prireditev in dopustil, da ga je, kot predsednika vlade, nanjo povabil cerkveni ekonom, ni ponižal le samega sebe, ponižal in osramotil je državo. Vendar tu ni šlo za slovensko postkomunistično inačico Canosse. To me niti ne bi motilo.

Ko gre za tisto zgodovinsko Canosso, moram priznati, da na papeža Gregorja gledam s kar nekaj občudovanja. Tisti veliki papež je resda uklonil posvetnega vladarja. A uklonil je vladarja, ki se je vpletal v cerkvene zadeve. Ko je cerkev temu naredila konec, je vzpostavila posvetno oblast kot posvetno oblast. Ločila je posvetno oblast od cerkve. Brez Canosse bi ne imeli moderne države in ločitve cerkve od države.

Če bi predsednik vlade šel v Canosso, bi imeli neke vrste anahronistično parodijo. Tako pa imamo opraviti z dogodkom, ki mrači našo prihodnost. Ko se je predsednik vlade odpravil na tisto prireditev, natančneje: ker se je predsednik vlade odpravil na tisto prireditev, se je odpravil v kraljestvo teme.

Spominjam se, kako sem pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami pisal proti ponovni izvolitvi Janeza Janše, ki ga je pokojni predsednik Drnovšek, ko ga je bolezen ozdravila liberalizma, imenoval princ teme. Nočem reči, da je tisto pisanje vplivalo na izid volitev. Opozoriti želim na ironijo, da je predsednik vlade, ki je bil izvoljen kot alternativa princu teme, zdaj začel ne le širiti temo, temveč naravnost ustvarjati in soustvarjati kraljestvo teme. Ustvarjanje kraljestva teme pa je postopna demontaža države.

To seveda ni edini pristop in prijem, ki pri nas pelje v demontažo države. Tudi ni edini premierjev prispevek k zatonu naše države. Ampak zakaj tudi ta specifični korak? Menim, da je najprepričljivejši odgovor ponudil kar premier sam. Ob robu svojega roškega podviga je enkrat te dni izjavil, da je vlada tik pred tem, da v državni zbor vloži nekaj sistemskih zakonov, za kar da je potrebno soglasje v vladi, koaliciji in politični večini, kar pa da "sploh ne bo lahko". Poudaril je, kot je poročala Slovenska tiskovna agencija, da bodo nekatere odločitve jeseni v državnem zboru terjale tudi dvotretjinsko večino. Zato, je nadaljeval, bo "v kratkem" imel tudi pogovore s predstavniki opozicije, "da bi pogledal, ali obstajajo možnosti za sodelovanje".

Je torej predsednik vlade šel kolaborirat na domobransko proslavo, da bi "pogledal, ali obstajajo možnosti za sodelovanje"? Da bi pripravil teren za soglasno "politično večino"? Se je šel ponujat cerkvi, ki, dokler nima besede pri državnih zadevah, deluje kot opozicija državi, da bi dobil glasove opozicije v državnem zboru? Morda je bilo navsezadnje primerno, da ga je povabil cerkveni ekonom - če že gre za trgovanje.

Če zgornjih vprašanj ni mogoče kategorično zanikati, je po svoje razumljivo, da je predsednik vlade šel k cerkvi, da bi trgoval. Cerkev ima moč, tudi tako moč, ki bi je verska ustanova ne smela imeti. Ampak s tako politiko državnih funkcionarjev te vrste moč še povečuje. Razumljivo je tudi, da je premier šel iskat pomoč cerkve, ker pripravlja zakonodajo, ki ji bodo znatni segmenti ljudstva nasprotovali, ker vidijo ali bodo videli, da ni v njihovem interesu. Res je, da bi bilo naivno trditi, da ljudstvo vedno ve, kaj je v njegovem interesu. Zanikati, da lahko ve, pa je zaničljivo. In ko pride do sprejemanja in uveljavljanja zakonodaje, za katero ni težko predvideti, da ji bo znatni del ljudstva nasprotoval, zakonodajalec praviloma lahko računa na podporo katoliške cerkve.

Vprašanje je, s čim lahko predsednik vlade trguje, ko ga žene v trgovanje s cerkvijo? Načelen, abstrakten odgovor je dokaj preprost: s čim drugim kot z državo, ki je postavljena v občem interesu in ki naj bi ji služil? Komu bo potem služilo ljudstvo?