Vse in še svet na TV Slovenija

Le kakšen dežurni tonski mojster se je lenobno vlekel od prvega proti drugemu nadstropju. V direktorjevi pisarni so končno prenehali zvoniti telefoni in direktor se je lahko v miru posvetil odštevanju dni do svojega odhoda. Na papirčku je že cel dopoldan preračunaval, koliko mu bo navrgla njegova skromna odpravnina in kaj vse si bo lahko z njo privoščil na daljšem oddihu, ki ga je moral že pred meseci obljubiti svoji ženi. Direktorovanje je bilo nedvomno lepa izkušnja, primeren korak na njegovi poklicni poti, se je rad strinjal sam s seboj, a je terjalo tudi svoje žrtve. Časa je bilo pretekla leta manj kot prej, prvič pa se je tudi soočal s pritiski javnosti, in za vse to se bo treba svoji boljši polovici primerno odkupiti. Papirček na direktorski mizi ji je obljubljal resda skromno, a lepo darilo.

Nato pa je zaropotalo. Nekje iz spodnjih nadstropij se je nenadoma zaslišalo glasno pokanje in rezko vpitje, koraki so hitro švigali sem ter tja, stvari so padale po tleh in direktorju se je zdelo celo, da sliši premikanje omar. Stopil je do vrat, a se je hkrati spomnil, da je tajnici prijazno dovolil oditi na kavo in da je ne bo prav kmalu nazaj. Ker se je hrup nadaljeval in ni kazalo, da bo ponehal, mu ni preostalo drugega, kot da se spusti v vežo in se pri vratarju osebno pozanima, kaj se dogaja.

"Prenavljajo informativni program, gospod direktor," mu je mirno dejal vratar Marjan, direktor pa je ob njegovem odgovoru kar osupnil od začudenja: "Kako? Ali ga nismo pred kratkim prenovili?"

"Tokrat gre za popolno preobrazbo," je v svojem zenovskem slogu nadaljeval Marjan. "Slavku Bobovniku bodo postrigli brke. In ga peroksidirali, da bo tak kot Matjaž Tanko."

Videč, da se barva na direktorjevem obrazu nevarno spreminja, je vratar vendarle dodal: "No, to je le šala, ki te dni kroži naokoli. V resnici gre za vsebinsko prenovo."

Direktorju se je ob teh besedah na čelu od nikoder pojavila velika kaplja potu, nato še nekaj manjših in že v naslednjem trenutku je kar teklo z njega. Vratar je lahko videl, da ga direktor želi nekaj vprašati, a besed ni bilo od nikoder. Šele čez minuto ali dve je ubogemu direktorju uspelo globoko vdihniti in s tresočim glasom je izdavil: "Pa… saj niso spet poklicali Voduška?"

"Vlado je baje na dopustu in se ne javlja na telefon. So dobili druga dva tipa."

"Kje so ju dobili?"

"Po mojem na rumenih straneh. Baje sta bila med vsemi najbolj rumena," je dejal vratar in se isti hip odločil, da je bila to zadnja šala danes, saj direktorju nedvomno ni bilo do smeha. Hitro je umaknil nasmešek z obraza in vedoč, da bo ta informacija direktorja vsaj malo pomirila, v najresnejšem tonu pristavil: "Tudi onadva sta s Popa."

"S Popa? Kakšna pa sta?"

"Kaj pa vem. Tipična prenovitelja informativnega programa pač."

Marjan se je tokrat odločil zamolčati, da se njemu zdita še najbolj podobna Loleku in Boleku, medtem ko njegovi mlajši kolegi drug drugemu v smehu razlagajo, da sta prenovitelja ista kot junaka neke risanke na emteveju. Biviz in Badhed se ji reče, če si je prav zapomnil.

Direktor je bil, to je bilo več kot očitno, tudi brez teh informacij povsem na koncu. Prenova informativnega programa je bila res zadnja stvar, ki jo je potreboval ob koncu svojega napornega mandata. Zakaj se niso raje lotili prenove kulturnega ali mladinskega programa, si je mislil. Te stvari so tihe, neopazne in ne kalijo nikogaršnjega duševnega miru. Poleg tega pa so še poceni. Če se samo spomni, koliko jim je prenovo informativnega programa pred leti zaračunal tisti Vodušek, ga kar zmrazi. Zdaj pa sta prenovitelja kar dva. Ali to pomeni, da ga bo prenova tokrat stala dvakrat več?

"Pa sta ta gospoda sploh že počela kaj podobnega? Sta že prenovila kak informativni program?"

"No, to ne, ampak eden izmed njiju je, tako pravijo, bivšega ministra zasačil pri nakupovanju solate s službenim avtomobilom, poleg tega pa razkril še velik škandal, ko so vojakom v ljubljanski kasarni odvzeli avtomat za kavo. Drugi pa je baje odlično napovedoval oglase med Popovim parlamentarnim programom."

"To so, predvidevam, spet šale, ki te dni krožijo naokrog?"

"Ne, gospod direktor, to so reference, na podlagi katerih so ju najeli," je že skoraj plaho dejal vratar in ko je videl hitro spreminjajoči se izraz na direktorjevem obrazu, še hitro dodal: "Vsaj tako pravijo, gospod direktor."

Direktor je zdaj le še nemo zrl v zmedenega Marjana in za hip je pomislil, da sanja. Ne, on definitivno ni imel več moči, da bi se ubadal s tem. On ima le še nekaj mirnih poletnih dni do konca mandata in vsega tega ne potrebuje. Se bo že tisti Fili ubadal s tema šalabajzerjema, če se bo hotel. On se bo raje vrnil k svojemu papirčku. Morda bi lahko šel kakšen dan na bolniško, je celo pomislil. Dokler se ta neznosni hrup ne poleže.

Bil je že skoraj pri dvigalu, ko se je obrnil nazaj k Marjanu:

"Marjan, v javnem interesu je, da te tvoje šale nehajo krožiti."

Marjan je prikimal.

"Pa tudi resnice. Oziroma reference. Ali karkoli že so. V javnem interesu je, da se o prenovi informativnega programa sploh ne govori," je dejal zdaj že vidno razdraženi direktor in se obrnil k dvigalu.

"Je še kaj drugega v javnem interesu, gospod direktor?" je nedolžno vprašal Marjan, želeč bolj kot karkoli drugega pred direktorjem popraviti svoj današnji vtis.

"Ne, nič drugega," je odvrnil direktor in zamišljen vstopil v dvigalo. Vrata so se zaprla in Marjan je bil spet sam. Hrup, ki ga je povzročala prenova v enem zgornjih nadstropij, pa je le še naraščal.