Da tudi sami ne bi pripadali manjšinski skupini heretikov, vedno znova pristajamo na lažji izhod iz krize - na lepotne operacije, ne da bi spregledali, kako močno s tem oškodujemo sami sebe, skupnost in (globalno) družbenost. Pristajamo na popravke, ki ne odpravljajo temeljnih strukturnih napetosti kapitalizma, pač pa jih radikalno poglabljajo. Vztrajno se žrtvujemo in prilagajamo za ruševine tistega, kar je nekdaj predstavljalo palačo družbenosti, in branimo predstavo, da bodo korekcije namesto nas opravili ekonomski kirurgi.

Kriza je trenutek šibkosti sistema, umetno proizvedeno neravnotežje sil, da bi se na novo konfigurirala razmerja moči. Vendar tako takrat, kadar kriza spi, kot takrat, ko se zdrami, ne kaže na "šibkost v sistemu", pač pa na vedno bolj neznosno disharmonijo in razgrapanost družbenosti kot celote. Zato je kriza najboljša priložnost za napad, za osvobajanje izpod požrtvovalnosti, prilagajanja in okopov. Je možnost, da se iz globine ponižnosti in trpljenja prebijemo nad gladino in vdihnemo trenutek, idejo, privid svobode. Večja kot je kriza, večja je možnost emancipacije. Več kriz kot je, več priložnosti za osvobajanje imamo.

Ampak mi se ne osvobajamo, mi branimo - vsak svojo službo, prihodek, integriteto, ugled, družino, življenje... In medtem ko branimo, vedno več izgubljamo. Samo če bi napadli, bi lahko tudi kaj osvobodili. Ker pa branimo, imamo vsak dan manj, in še tisto, kar imamo, je slabše ali pa gre v nič. V mislih nimam niti slovenskega vojaškega "osvobajanja" na tujih ozemljih niti nasilja in represije, ki postajajo integralni del družbe, njenih institucij in družbenih razmerij. Govorim o nečem povsem drugem - o ustvarjanju radikalnih konfliktov, o napadu z miroljubnimi, vendar političnimi in intelektualnimi sredstvi, prek katerega si lahko povrnemo avtonomijo v delovnem procesu in vsakdanjem življenju, pravičnost, dostojanstvo in vzajemnost, ki nas definirajo kot skupnost.

Poglejmo samo prizadevanja sindikatov, da bi ubranili socialno državo, ki je medtem razpadala. Ujeti v ekonomistično past brezizhodnih pogajanj z vlado in delodajalci so opustili napad - politično mobilizacijo in osvobajanje predpogojev za človekovo delo in življenje v družbi. Enako je z neuspešnimi poskusi novinarjev, da bi razgaljali družbena in politična vprašanja, bedeli nad kršitvami in zlorabami. Zaradi izgube lastne avtonomnosti, strokovnosti in neodvisnosti so postali figure lastnikov, uprav in menedžmenta, njihove vsebine pa oglasni panoji korporacij in elit. S korekcijami zakonov o medijih so pristajali na zniževanje zahtevnosti in poglobljenosti dela, na tekmovalnost (konkurenčnost) med kolektivi in znotraj kolektivov, na "rast" (rating) medija za lastno ceno in ceno vsebine, namesto da bi vsakič znova napadli temeljne predpogoje za kritično, kakovostno in avtonomno ustvarjanje zase in za druge (svojo javnost).

Enako se kaže stanje visokošolskih zavodov, katerih akterji so razprodali avtonomijo univerze, študijska središča prekvalificirali v mala podjetja, v lastne vrtičke z grozovito nekvalitetnim znanjem, kjer rastejo nove generacije intelektualcev, popolnoma razorožene kritične misli in teoretskega razumevanja globalnih in strukturnih vprašanj. Bolonjska reforma jih je zanimala samo zato, ker naj bi več zaposlovala, zdaj ko so na vidiku odpuščanja, se sprašujejo o njeni smotrnosti, negativnih posledicah in razdejanju, ki ga je ustvarila v komaj nekaj letih.

Kot da bi se trenutki osvobajanja razgrnili v enem samem tednu poletja: v torkovih Odmevih se novinarji prvič zares začudijo, spogledajo in vprašajo, kako da so prespali ves ta proces razkroja novinarskega dela. Šele zdaj, ko pada Dnevnik, ko se razprodajata Večer in Delo, ko se restrukturira nacionalka... Tudi študentske organizacije (ŠOS in ŠOU) uprizorijo igro o prerazporejanju finančnih sredstev in nakažejo nižino argumentacijskih sposobnosti, ki so jih osvojile v visokošolskih institucijah. Kot na političnem parketu se oklofutajo in ozmerjajo za "svoja" sredstva, namesto da bi se osredotočili na strukturne zavore kritičnega mišljenja, od bolonjskega procesa in nezadostnega znanja bodočih diplomantov do lastnih pogojev študija in zaposlovanja.

Ne veliko drugače kot študentske organizacije si v lase skočijo še visokošolski predavatelji in raziskovalci na koprski humanistiki. Čeprav so pogoji dela zastrašujoči, kar opisuje tako vodstvo s svojimi privrženci kot skupina več kot 40 zaposlenih, ki bodo septembra ostali brez zaposlitve, so namesto odpravljanja strukturnih pogojev za ustvarjanje humanističnega središča kopja zalučali v medosebno obračunavanje. Če nihče drug, bi vsaj humanisti morali poznati osnove solidarnosti in razrednega boja. Namesto branjenja "svojega" vrtička bi morali biti vodilni pri odpiranju in dojemanju radikalnega družbenega konflikta, s katerem se sooča vsa družba. Vendar je lažje poiskati žrtve v lastnih vrstah in jim soditi.

Vsako leto pred poletnimi dopusti se zaostrijo politični konflikti, ki jih jesen pogosto tiho in neopazno razreši. Bodo tudi letošnje poletje v medijski praznini dopustov zaplesali solisti, kot so razni ministri - Lahovnik in Golobič - ali pa vsi tisti, ki so jih naslovile naše dileme, delavke in delavci v medijih, na univerzah, v proizvodnji, v jasnem sektorju, študentje, upokojenci… Številni so se znašli na razpotju, pred odločitvijo za branjenje krize kapitalizma ali za napad in osvobajanje.

Geograf David Harvey pravi, da je treba kapitalistični sistem napasti, ekonomist Samir Amin pa, da ga je treba dezorganizirati, da bi ga lahko na novo ustvarili. Kajti kapitalizem vsebuje protislovja, ki jih ni mogoče razrešiti po njegovih lastnih pravilih. Zato je rešitev samo v konfliktu, prvi pogoj zanj pa je pogum, da namesto glajenja in umirjanja nevzdržnega postanemo subjekti, skupnosti in kolektivitete osvobajanja.