Govorim seveda o visokem funkcionarju vladajoče Krščanskodemokratske unije v Nemčiji Petru Trappu, ki je minuli teden prišel na domislico, ki močno spominja na 30. leta na istem območju in ki so ji gotovo ploskali nacionalisti po vsej Evropi: priseljenci naj bi po njegovem pred pridobitvijo državljanstva opravili inteligenčni test. Ker nesreča nikoli ne pride sama, ga je nemudoma podprl še evropski poslanec iz sorodne stranke Markus Ferber.

Kaj je Trapp, ta trap (nomen est omen), pravzaprav skotil s to svojo "domislico"? Seveda je šel po poti omejevalne politike, ki tuje priseljence vidi le kot nepotrebno zlo, pri tem pa seveda gladko zamolči, na kako "produktiven" način to brezpravno množico izrabljajo kšeftarji. Seveda je šel tudi po sledi evgenike, te nesrečne vede, nekakšnega nezakonskega otroka Darwinove teorije, ki je v drugi polovici 19. stoletja Francisa Galtona napeljala na misel, da bi morala družba skrbeti za čim bolj kakovosten genski material ljudi. Od te zamisli do tega, da bi morali človeško raso izboljševati tako, kot delamo z živalmi, da bi se torej razmnoževali le pametni, zdravi in lepi, je bil seveda le korak; rezultat pa po eni strani splošno sprejeta možnost poznega splava zarodkov, za katere se ugotovi, da imajo malformacije, v skrajnih konsekvencah pa seveda prepoved rojevanja potomcev za manj lepe, manj pametne, manj zdrave ali celo njihova usmrtitev. Znani so nacistični pomori psihiatričnih bolnikov in homoseksualcev, množične prisilne sterilizacije celih populacij, ne le tistih s telesnim ali psihičnim hendikepom, ampak tudi predstavnic tistih ras, ki so se vladajočim zdele nezaželene, na primer plemen južnoameriških Indijancev. Kajti še manj kot korak je bilo treba do "spoznanja" nacionalistov vseh baž, da so pametni, zdravi in lepi lahko le pripadniki določenih ras.

Tudi Trapp se torej zavzema za nekakšno evgeniko, ki bi krepila nemško narodovo telo na tak način, da bi medse prepuščala le inteligentne tujce, ki bi kot delovna sila in kot genetski material pripomogli k rasti nacije in njenega vsesplošnega razcveta. Tudi nogometnega, na primer, saj sem te dni slišala, da je zmagovalno nemško moštvo za zjokat lep primerek multikultija.

Vprašanje je torej, ali je ta trap pripravljen biti dosleden: bo dal inteligenčni test narediti tudi kakšnemu golgaterju turške narodnosti? Ali pa le tistemu revežu, ki v berlinski četrti Neukölln, v nekakšnem nenavadnem pribežališču priseljencev, ljudi s socialnega dna in z vseh mogočih margin, tako neverjetno strastno maha z nemško zastavo, kadar igra nemško moštvo? In ki izkazuje do države, ki mu kani izmeriti inteligenčni kvocient, več privrženosti kot marsikateri Nemec? Sicer pa je ta paradoks v Neuköllnu za seboj potegnil še enega: pred dnevi so zastave iz rok tem priseljencem pulili nemški ultralevičarji, ki so jim očitno hoteli dopovedati, da naj ne navijajo za to državo. Pri čemer so bili ti ultralevičarji seveda vsi belopolti rasni arijci...

Predvsem pa, če hoče gospod Trapp res izboljšati nemško inteligenčno povprečje, ali ne bi bilo v tem primeru smiselno začeti testiranja pri tistih, ki o državi odločajo, ki imajo v rokah vse vzvode, da jo zavozijo ali popeljejo v srečno prihodnost? Ali ni čudno, da naj bi preverjali inteligenco tistih, ki bodo verjetno pometali ulice, ne pa onih, ki odločajo o državnem proračunu?

No, Trappov izpad je v lakoničnem slogu že komentirala kanclerka Angela Merkel: "Predlog ni ravno inteligenten." Res ni. Za gospoda bi se testiranje morda končalo precej klavrno. Ja, z inteligenco je križ. Še zlasti, ker se vedno sama razglaša.

Sicer pa, kot vemo, Einstein in množica drugih genijev testov nikoli ne bi opravila. Testi koristijo le statistikom in rasistom, ki z njimi dokazujejo, da je lačen človek manj bister.

A vsa zadeva, ki je še toliko bolj neprijetna, ker je do nje prišlo prav v državi, kjer je evgenika med vojno dosegla najhujše stranpoti, je le razkrita drastična resnica nekega drugega vseeujevskega procesa, ki išče izhode iz svojih slepih ulic tudi tako, da novači izobražene mlade ljudi iz držav tretjega sveta. V Maroku je na televiziji in v časopisih nenehno mogoče videti oglase, ki vabijo visokošolsko izobražene prebivalce v EU, ponujajo pa jim enoletne vizume z možnostjo podaljšanja in postopnim pridobivanjem nadaljnjih ugodnosti; obljubljajo jim celo, da bodo čez čas lahko k sebi poklicali tudi svojo družino, kar že dolgo ni več pravilo pri obravnavi priseljencev v EU.

Tudi to je svojevrstna farsa: nekoč so izobražence iz revnejših držav šolali na zahodu, da bi nato v domovini skrbeli za razvoj (v skladu s kolonialnimi potrebami, seveda), ker njihovih šol niso priznavali. Zdaj revne države na svojih univerzah izobražujejo izobražence, ki nato svoje znanje podarijo razvitim državam, ker jim te pač ponujajo malo več perspektive, namesto da bi ostali doma in potegnili voz iz blata. Kakor obrneš, bogati se vedno okoristijo - ko je na območju Jugoslavije divjala vojna, jo je razvita Evropa mirno dopuščala, vanjo pa je prebežal velik del inteligence s tega območja, ki je bilo tako še dodatno, intelektualno opustošeno in trpi posledice tega bega možganov še danes.

Tako imamo danes situacijo, ko se ljudje v stiski tlačijo v kamione, na ladje, med podvozje, ko tvegajo življenje, da bi si rešili glavo in eksistenco, a jih EU gladko vrača nazaj ali pa poniknejo v popolnoma suženjskih delovnih razmerjih, ki jih nobena evropska oblast noče zares razkrinkati, po drugi strani pa EU vabi izobražence revnih držav s posladkanimi oglasi. In ker je v državah EU izobražencev dovolj, si ni treba zatiskati oči, čemu v resnici služi to vabilo: zniževanju cene domačega intelektualnega dela.