Pred kratkim sem že pisal, da pri napovedi varčevalnih ukrepov vlade ne gre za nikakršno zategovanje pasu, saj obseg nižanja izdatkov, ki je napovedan ob zadnjem rebalansu, sploh ni veliko v primerjavi z znižanji, ki jih bo v državnih blagajnah še treba najti, če se želimo izogniti državni dolžniški krizi. Danes bom v okviru iste problematike izpostavil vidik medgeneracijske solidarnosti. Sedaj, ko globalna finančna in gospodarska kriza prehaja v javnofinančna krizna žarišča nekaterih držav, se je pokazalo, da način življenja z naraščajočim dolgom, ki je postal običajen tako na ravni gospodinjstev kot držav razvitega sveta, ni več možen. Dejstvo, da bo zadolženost razvitih držav po krizi presegla ravni iz konca druge svetovne vojne, jasno kaže, da bo prihodnost morala biti drugačna. Vedno večjemu trošenju danes in prelaganju bremena dolga na prihodnje generacije kot načinu življenja je konec.

Veliko ljudi tega še lep čas ne bo dojelo. Skupaj s sindikalnimi voditelji, politiki in marsikaterim gospodarstvenikom bodo še nekaj časa živeli v fazi zanikanja. Zato se bodo vrstili protesti, ki do sedaj sploh še niso dosegli vrhunca. Vendar bo za njimi dozorelo spoznanje, da računa za življenja, kot smo ga vajeni, ne moremo samoumevno izstaviti zanamcem in da si takšne države, kot jo imamo, enostavno ne moremo privoščiti.

Kupovanje današnje blaginje z zadolževanjem je postalo značilno za raziti svet zadnjih treh desetletij. S kopičenjem dolga raznih oblik, od kreditnih kartic do hipotek, se je financirala potrošnja in poganjala gospodarska rast. Vendar so mejni doprinosi dodatnega dolga k ekonomski aktivnosti padali. Zato je zadolževanje vse bolj temeljilo na predpostavki, da se odplačilna sposobnost dolga ohranja zaradi naraščanja vrednosti premoženja, financiranega z dolgom. Ko je finančna kriza pokazala, da naraščanje vrednosti premoženja po stopnjah, kot smo ga videli, sploh ni samoumevno, se je svet zatresel. Vstopile so države s svojimi reševalnimi paketi in prej zasebni dolg je postal javni. S tem se račun za prekomerno trošenje dejansko izstavlja prihodnjim generacijam. Ker se to dogaja ravno v obdobju, ko se nad javnimi financami zgrinjajo temni oblaki stroškov staranja prebivalstva in so se odprle možnosti bankrota marsikatere države, je kriza finančnega sistema prešla v proračunske krize suverenih držav.

Razmere so izjemno težke zaradi dejstva, da imamo opravka tako s prezadolženimi gospodinjstvi kot s prezadolženimi državami. Izposojanje znotraj posameznih držav tako ne more prinesti izhoda iz nastale situacije. Nekaj upanja ostaja v hitro rastočih državah Azije in Latinske Amerike, vendar tudi ne bo nujno prineslo rešitve. Povpraševanje razvitega sveta je namreč glavno gonilo izvoza teh držav. Zato si moramo na koncu priznati, da si svet ne more izposojati kar z Marsa in da bo treba kmalu začeti odplačevati nakopičene dolgove.

Čeprav za gospodinjstva v Sloveniji v povprečju velja, da niso bila del procesa brezglavega zadolževanja, je treba priznati, da bomo delili usodo razvitih držav. Za razliko od tistih, ki trdijo, da smo krizo uvozili iz Amerike in bi brez tega še naprej lepo živeli, lahko sam ponazorim zakoreninjenost ideologije življenja na račun prihodnjih generacij tako s primerom iz gospodarstva kot s primerom iz našega socialnega sistema.

Iz gospodarstva je šolski primer znana izjava Bineta Kordeža ob izvedbi menedžerskega prevzema Merkurja, da prevzemniki dolga, najetega s prevzemom, sploh ne načrtujejo vrniti. Tako kot mnogi po svetu so pričakovali, da bo hitro naraščanje vrednosti premoženja prevzetega podjetja naredilo vprašanje vračila dolga trivialno. Danes je na mestu tega velikega posla velika premoženjska luknja. Seveda Kordežev primer ni osamljen. Je samo zadnji v seriji bankrotov nacionalnega interesa, ki so pokazali, da so bili mnogi slovenski vidni menedžerji dejansko zelo slabi gospodarji. Da gre pri vsem skupaj za ideologijo oblikovanja gospodarskih elit z zadolževanjem, pa izhaja iz že večkrat omenjenega manifesta, ki ga je v glasilu Mencingerjevega podjetja EIPF že leta 2002 objavil Franjo Štiblar. Ta je v središče procesa oblikovanja nacionalnih gospodarskih stebrov postavil banke. Te pa, kot vemo, v svoji osnovni dejavnosti kreditirajo oziroma izdajajo dolg. Veliko tega dolga je sedaj zelo slabega in ga bo nujno morala pokriti država oziroma prihodnje generacije, ki bomo ta dolg odplačevale. Prepričevanje gospodov iz tega kroga, da do leta 2005 Slovenija ni bila neto zadolžena v tujini, je prozorna. Že veliko prej so s svojo vlogo osrednjih ekonomskih ideologov Slovenije postavili temelje dolžniškega gospodarskega razvoja.

Drugi primer, s področja našega socialnega sistema, je mukotrpno reformiranje našega pokojninskega sistema. Pri nas se za medgeneracijsko solidarnost razume sistem, kot ga imamo. To je sistem, kjer tekoča delovna generacija plačuje za pokojnine pretekle delovne generacije. Višino pokojnin pa se določi v nekakšnem družbenem dialogu, v katerem slišimo predvsem izjave, koliko evrov naj bi bila primerna pokojnina. V ozadju tega pa je dejstvo, da se državni proračun vsako leto zadolžuje za financiranje pokojnin, ta dolg pa bo moral nekdo vrniti.

Tovrstno početje ima nekoliko čudno ekonomsko logiko. Za razliko od tistih, ki o vračilu dolga razmišljajo podobno kot Kordež, se na ravni vsakega posameznika zavedamo, da v času mladosti najemamo posojila za financiranje družine in strehe nad glavo. V kasnejši fazi življenja, starosti, se ta posojila vračajo. Starajoča se družba, kakršna je slovenska, bi zato po isti logiki morala varčevati in odplačevati dolgove, ne pa se zadolževati za financiranje potrošnje upokojene generacije. Namesto tega se breme prenaša na prihodnje rodove.

Medgeneracijska solidarnost, kot jo pojmujemo pri nas, zato ni solidarnost. Pojem medgeneracijske solidarnosti bomo morali ponovno definirati. Zato bi bilo koristno, da se vsak udeleženec socialnega dialoga o napovedanih varčevalnih in reformnih ukrepih naše vlade pred pogajanji dobro izpraša, ali res razume, kdo bo nosil finančno breme njihovih zahtev. Na podlagi tega, kar berem v medijih, sem prepričan, da velika večina tega ne razume in še ne ve, da dolga, ki ga kopičimo danes, ne bodo odplačevali marsovci, temveč naši otroci.