Prejšnjo sredo zvečer je v Ljubljani vladala vseobsegajoča depresija. Nepregledne množice Ljubljančanov so v dresih nogometne reprezentance pobite tavale po mestu, preklinjale dvaindevetdeseto minuto in Landona Donovana, špic kopačke Jermaina Defoeja in pogumno podstavljeno glavo Johna Terryja, pa še Seppa Blatterja za povrh. Tako složno sesuti nismo bili najbrž še nikoli in od razglasitve plebiscitarnega žalovanja nas je ločila le še četica vznesenih ljubiteljev literature na Rožniku, ki so na čelu z Romano Dobnikar Šeruga ugotavljali, da zabijanje golov, za razliko od njenega veličanstva, pisane besede, nikakor ni državotvorna panoga.

Če pravilno razumem te globoke misli odgovorne urednice našega osrednjega časnika, to bržkone pomeni, da izjemni zadetek Valterja Birse, ki ga je ameriški vratar Tim Howard videl šele v počasnem posnetku na enem velikih zaslonov na vrhu Ellis Parka in ki je v trenutku dvignil na noge vso Slovenijo, nikakor ni bil državotvorno dejanje. Prosto po gospe Dobnikar Šeruga je bilo veliko več državotvornosti v Valterjevem pisanem esemes sporočilu, ki ga je po tekmi poslal svojim domačim in v katerem je zaskrbljeno mamo pomiril, da so se nočne temperature v Johannesburgu končno spet dvignile nad ničlo.

Ob v vseh pogledih rekordnem ogledu tekme z Anglijo, ki je pred televizijske ekrane priklenila še več ljudi kot Slovenija ima talent, se je omenjena urednica verjetno na smrt prestrašila, da bodo njeni dolgoletni zvesti bralci kulturnih rubrik poslej buljili le še v nogometne zelenice na televizijskih ekranih, da bodo, namesto da bi brali Ferija Lainščka, raje v živo gledali driblinge Bojana Jokića, da bodo namesto Pogledov kupovali žoge jabulani, da bodo namesto v knjižnice raje zavili na novi stadion v Stožice, da bodo namesto Gregorčičeve Soči v šolah recitirali izjavo Matjaža Keka o tem, kako je treba biti velik v porazu, in da bo na državnih proslavah namesto visokoumetniških akrobacij Matjaža Bergerja in globokoumno zvenečih recitalov Igorja Samoborja v prihodnje Milivoje Novaković izvajal enajstmetrovke in proste strele.

Romana Dobnikar Šeruga je verjetno kar prebledela ob misli, da se bodo že na naslednjih volitvah namesto z Nikom Grafenauerjem ali Dragom Jančarjem politiki oborožili z Robertom Korenom in Mišom Brečkom, na to, da bo namesto dr. Slavoja Žižka poslej najbolj znani Slovenec v tujini Samir Handanović, pa si pomisliti sploh ni upala.

In od strahu tresoči se odgovorni urednici naposled ni preostalo drugega, kot da od nogometa neuravnovešene državljane, ki so tam doli pod Rožnikom v sredo še cel večer poklapano paradirali z nedržavotvornimi slovenskimi zastavami, odločno pozove k razumu in jih še enkrat več spomni, da je literatura veliko več od nogometa, literati pa za državo veliko pomembnejši od neke četice žogobrcarjev. Naši mojstri pisane besede, tako slavnostna govornica, namreč niso ustvarili zgolj ene kratkotrajne množične evforije, temveč celoten slovenski narod in tudi slovensko državo. Resnično malo je manjkalo, pa gospa na kresni večer ne bi zaključila svojega govora z mislijo, da slovenske nogometne pravljice sploh ne bi bilo, če je ne bi napisali slovenski pisatelji.

A če se mi kot nogometnemu navijaču to novoodkrito rivalstvo med literaturo in nogometom zdi rahlo patetično ali kvečjemu pomilovanja vredno in ga lahko še nekako opravičim s trenutno neprištevnostjo njegove izumiteljice, se mi kot pisatelju omenjena izjava zdi skrajno poniževalna in milo rečeno sramotna. Temu, da nekdo na za literaturo tako pomembni prireditvi pisateljem in pisateljevanju v tretjem tisočletju še vedno podtika državotvornost kot neko hvalevredno ustvarjalno komponento, bi se sicer z veseljem brezbrižno nasmehnil, a se mi zdi preveč zaskrbljujoče, da ne rečem kar žalostno.

Bil sem namreč sveto prepričan, da smo tudi pri nas že zdavnaj prilezli iz ideološko paleolitskih jam, v katerih je umetnost služila predvsem oblikovanju narodove zavesti, in da smo postali spodobno civilizirano ljudstvo, ki državotvornost pojmuje izključno kot redno plačevanje davkov, spoštovanje zakonov in vestno udejanjanje državljanskih dolžnosti, od umetnosti pa sem ter tja pričakuje kvečjemu družbeno angažiranost, medtem ko ceni njeno politično nekorektnost in državljansko nepokorščino.

A še najbolj me pri vsem skupaj žalosti dejstvo, da ima nekdo na tako visokem družbenem položaju dandanes potrebo, da mene, pisatelja, ščiti pred priljubljenostjo nogometašev in me širnim množicam v poduk povzdiguje nekam visoko nad njih, na nekakšen državotvorni piedestal. Nikoli, ampak zares nikoli, si nisem namreč želel živeti v družbi, v kateri bi, denimo, prosto po neki odgovorni urednici, bili literati večvredni od nogometašev, vulkanizerji od poštarjev, zbiratelji znamk od smučarjev, prostovoljni gasilci od ljubiteljev opere, balinarji od šahistov, strojevodje od vinskih kraljic, sladoledarji pa od kolumnistov.

In Romana Dobnikar Šeruga ima lahko v svoji glavi družbeno razpredelnico, po kateri je ona sama za našo državo in družbo pomembnejša od vseh športnikov skupaj, a jo lepo prosim, naj mene v te svoje večvrednostne blodnje v prihodnje ne vključuje.