Balkan do Baltika

Mož, poslovodja trgovine z rezervnimi deli za klavirje iz Salzburga, je stisnjenih ustnic brez besed trdno držal volan. Katti pa ni odnehala.

- Morala bi iti v Lübeck, k moji sestri. Kaj manjka Nemčiji? je še naprej sikala ženska. Tudi Baltik je morje.

Max, tako je namreč možu ime, ni rekel nič. Že od Karavank posluša, kako mu žena kljuva po sencih.

- In bliže je od Dalmacije. In boljše ceste so, ni odnehala Katti. Že zdavnaj bi morala biti v Zagrebu.

Mož je čutil, da mu možgani utripajo kot prekipevajoči vaniljev puding. Potem je puding vzkipel.

- Was!? je zavpila ženska. Spet sva v Ljubljani?! Dva dni se po Sloveniji vrtiva v krogu!

Max je hitro zavil na desno in ustavil svoj BMW na neasfaltiranem izogibališču. Sumničavo je gledal rumeno tablo, s katere se jima je v tisti neumni, zapleteni in neizgovorljivi slovenščini bleščal napis "Ljubljana". Spet Ljubljana! Ozrl se je in malo naprej v suhi travi zagledal neometano hišo, pred njo pa v brezdelju nekega Slovenca, kako leno srka pivo.

- Bitte entschuldigen Sie, je zaklical Max, toda Slovenec je samo potegnil iz steklenice in gledal skozenj.

- Excuse me, je poskušala Katti v angleščini. Which direction from Ljubj... Ljulb... which direction to Zagreb?

- Zagreb?! je bil zdaj presenečen Slovenec in izjecljal v angleščini: Greš nazaj, pa tristo, štiristo kilometrov.

- Was?! je zastokala Katti. Kako velika pa je Slovenija?

- Kakva bolan Slovenija, to je Ljubinje, ženska glava. Bosna in Hercegovina, je rekel možakar in ponovil glasneje: Bosnen und Hercegovinen, feršten?

To se je včeraj, ni vam treba verjeti, če nočete, zgodilo nekemu avstrijskemu paru, ki se je namenil dopust preživeti v Dalmaciji. Zjutraj ob šestih sta se odpravila iz Salzburga, ob osmih sta bila že v Ljubljani, naslednjega dne pa sta se ob štirih popoldne znašla v Ljubinju, sredi vzhodne Hercegovine!

Prijazno osebje avstrijskega veleposlaništva v Sarajevu jima je kasneje postreglo z okrepčilom in pojasnilo, da nista prva. Tistih petdeset nesrečnikov v spalnih vrečah, je sekretar veleposlaništva pokazal Maxu in Katti gnečo v hodniku, je doletela enaka usoda.

Pred tremi dnevi, jima je pojasnjeval mož, je slovenski premier Borut Pahor svečano odprl petnajst kilometrov dolg avtocestni odsek med Plusko in Hrastjem, tistega, zaradi katerega so morali vozniki doslej zaviti na obvoz in se mučiti po magistralnih cestah, zdaj pa lahko končno vso Slovenijo prevoziš po moderni, hitri avtocesti. Ti naši Avstrijci, jima je potrpežljivo razlagal, tega ne vedo, zaženejo se s svojimi močnimi avtomobili sto šestdeset na uro, niti opazijo ne, kdaj so zdrveli skozi Slovenijo in Hrvaško, ter se upehajo šele na makadamskih cestah v Bosni in Hercegovini. Odbrzijo po avtocesti Ljubljana-Trebnje-Novo mesto, naslednjega dne pa končajo v blodnjaku makadama Ljubinje-Trebinje-Nevesinje. Njim so vsa ta slovenska mesteca ista.

Gospod odvetnik iz Gradca, je herr sekretar diskretno pokazal na debeluha na koncu hodnika, ki je sedel, molčal in strmel v gasilni aparat, je končal, ta je šele huda, v Srbiji, v malem mačvanskem zaselku Ljubovija na meji z Bosno. Družino s tremi otroki, ki se je včeraj z Dunaja odpravila v Dalmacijo, še iščejo. Nazadnje so jih videli sinoči, na bencinski črpalki pri Skopju.

Končno je bil tako na avtocesti med Ljubljano in Zagrebom končan četrt stoletja pričakovani odsek Pluska-Hrastje. Manj kot petnajst kilometrov ceste so gradili celih triindvajset let, kar pomeni šeststo petdeset metrov na leto, kar znaša, samo sekundo, da izračunam, niti dva metra na dan. Če so delali samo v eni izmeni, so slovenski gradbeniki zgradili ped na uro! Ko tako pogledaš, še sreča, da je Hrvaška skoraj vse svoje avtoceste končala pred vstopom v Evropsko unijo. Tam na splošno vladata nedelo in šlamparija.

Kdo ve, ali bi ta streljaj ceste sploh kdaj končali, če se ne bi Borut Pahor odločil pomagati sosedom in pospešiti proces vstopanja Hrvaške v Evropsko unijo.

- Nikoli ne bomo prišli v Bruselj, te dni tako robanti Hrvatica srednjih let in skozi okno avtomobila opazuje slovenski alpski kardiogram. Že dva dni se voziva.

Službeni voznik brez besed trdno drži za krmilo, medtem ko Jadranka Kosor, tako je namreč ženski ime, ne odneha.

- Morali bi iti v Beograd, še Jugoslavija je bila boljša kot to mučenje z Evropsko unijo.

Voznik ne reče nič. Posluša, kako mu premierka kljuva po sencih vse od Bregane.

- Sicer pa, kaj je bilo narobe z Jugoslavijo? sika še naprej. Tudi Jugoslavija je imela Slovenijo.

Voznik čuti, kako mu možgani utripajo kot prekipevajoči vaniljev puding. Potem puding vzkipi.

- Kaj!? zavpije ženska. Spet sva v Ljubljani?! Dva dni se po Sloveniji vrtiva v krogu!

Avto hitro zavije na desno in ustavi na neasfaltiranem izogibališču. Voznik sumničavo gleda rumeno tablo, s katere se jima v tisti neumni, zapleteni in neizgovorljivi slovenščini blešči napis "Lübeck".

Tako so se včeraj, ni vam treba verjeti, če nočete, končala pospešena hrvaška pogajanja o pristopu k Evropski uniji.

Izsek

Končno je bil tako na avtocesti med Ljubljano in Zagrebom končan četrt stoletja pričakovani odsek Pluska-Hrastje. Manj kot petnajst kilometrov ceste so gradili celih triindvajset let, kar pomeni šeststo petdeset metrov na leto ...