"Trenutek, ki ste ga izbrali, kaže na neko posebno eleganco," je rekel z dobro mero užaljenega sarkazma. Rusi Američanom očitajo robatost. Le kaj se je zgodilo med velesilama?

Priložnost je bila za bogove. Rusija in Amerika sta ravno praznovali začetek novega obdobja modernosti v svojih odnosih. Obama in Medvedjev sta si v Torontu prisrčno pogledala v oči in si obljubila nove čase. Državi zdaj druži skupna izkušnja izgubljene vojne z Afganistanci. Opravičila za zadrego so skoraj enaka. Afganistana nikoli nista imeli namena vojaško uničiti, ampak ga z veščimi prijemi socialnega inženiringa razviti v sodobno demokracijo. Rusi so imeli v mislih ljudsko republiko, Američani nekaj bolj liberalnega. Oboje se je končalo z bleščečimi vojaškimi enotami, ki za betonskimi obzidji in v srednjeveških oklepih poskušajo preživeti bombne napade Paštunov. Zadrega je velika. Vojaška tehnologija se je od leta 1979, ko so Rusi izpeljali prvo invazijo na Afganistan, razvila v znanstveno fantastiko. Po zraku letajo letala brez pilotov, vojaki na tleh pa sovražnika spremljajo na televizijskih ekranih.

Nasprotniki pa niti mode niso zamenjali. Še vedno hodijo okrog v istih srajcah in sandalih kot v sedemdesetih letih. Ameriški vojaki poslušajo hip hop, še vedno pa se borijo s hipiji. Držav nič bolj ne združi kot skupen poraz. Obe velesili imata izkušnjo brezupne večletne okupacije, ki razen razrušene afganistanske družbe ni prinesla nobenega otipljivega rezultata. Kitajci, ki nikoli niso zasedli države, pa so med tem trideset kilometrov vzhodno od Kabula odprli svoj največji rudnik bakra. V tej zgodbi je očitno nekaj zelo narobe.

Rusija in Amerika sta se odločili, da bosta družno pritisnili na alt-ctrl-delete tipke in "resetirali" svoje odnose. Obama in Medvedjev sta uporabila prav ta vsakdanji izraz. Metodo uporabljamo vsi, ko zaidemo v težave, v katerih nič drugega ne pomaga. Tako kot vsak normalen človek se ne bosta več pogovarjali čez raketne rampe, ampak na Skypu, Facebooku in Twitterju. V skrajnem primeru bosta predsednika uporabila rdeči iPhone. Civilizacijsko sta popolnoma sinhronizirani. Glavna dilema v Moskvi in Washingtonu je, ali se bolj splača uporabljati Windows ali Mac. Ta prepad je nepremostljiv, vendar nenevaren. V resnici je vseeno, gre samo za vprašanje stila.

Prsti se niso niti dobro dotaknili tipkovnice, ko jih je ustavila nevidna roka. Iz Washingtona je prišla nenavadna novica iz preteklih časov. Ameriška policija je aretirala deset ruskih državljanov in jih obtožila vohunstva. Vsi so sodili v najbolj sofisticirano vohunsko družbo. V Združene države so odšli spat.

V Rusiji so jih izučili najtežje vohunske veščine: normalnega življenja.

Prevzeli so identitete običajnih Američanov, našli so si službe in najeli hiše v predmestjih. Kot vsak uspešen vohun so se popolnoma zlili z okolico. Ljudje se izselijo, ker si želijo boljšega življenja. Zato so migranti tako uspešni ljudje. Priseljenci iz tretjega sveta pošljejo domov trikrat več denarja, kot znaša celotna humanitarna pomoč razvitega sveta. Zato so tudi Rusi začeli služiti denar. Bili so najbolj popolni vohuni vseh časov, ker so bili finančno neodvisni od svoje centrale. Še posebno spretna vohunka je imela v New Yorku agencijo za nepremičnine, s katero je zaslužila dva milijona dolarjev.

Vohune so poslali v parih. Zjutraj so hodili v službe, se pozno popoldne vrnili domov, pripravili večerjo in gledali televizijo. Da bila njihova zgodba prepričljiva, so rodili otroke, jih poslali v šole in jih spremljali na športne prireditve. Družili so se sosedi, ob praznikih na dvoriščih pripravljali skupne piknike, klepetali v družabnih skupinah na spletu.

Ameriška policija jih je spremljala celo desetletje. V tem času protiobveščevalci niso odkrili nič takega, kar bi sodilo v zgodovino velikih vohunskih operacij. Tudi nič takega, kar bi lahko vpisali v zgodovine majhnih vohunskih operacij. Speča vohunska celica je v Ameriki raziskovala skrivnost vsakdanjega življenja Američanov. Delali so vestno in zavzeto v prepričanju, da opravljajo domoljubno delo. Največja skrivnost Amerike niso tajne vojaške strategije ali načrti za raketne motorje, ampak običajno življenje najbolj običajnih ljudi. Pripombe, ki jih navržejo mimogrede, vsakdanji pogovori brez ambicije, da se izrečejo velike zgodovinske resnice in predvsem načini najemanja in odplačevanja kreditov. Te reči na koncu v resnici spremenijo svet, ne pa letalska bombardiranja in posebne enote. Lavrovu se je upravičeno zazdelo, da so ameriški politiki grobijani, ker so se tako elegantno lepe in moderne operacije lotili z metodami iz sedemdesetih let, ko so bile v modi jedrske strategije medsebojnega uničenja. V modernih pogojih se države uniči s potrošniškimi krediti v primestnih naseljih. To so Rusi poskušali razumeti.

Kako velika skrivnost so vsakdanje drobnarije in kakšno razdiralno moč imajo, je na najbolj poguben način izkusil poveljnik ameriških vojaških sil v Afganistanu. K njemu je prišel novinar revije Rolling Stone, ki je z enim člankom bolj resno posegel v Afganistan kot vsa mednarodna diplomacija zadnjih devetih let. Revija je bila najbolj popularna v času, ko je bil John Lennon mlad glasbenik, The Doors še niso posneli prvega albuma, Michael Jackson še ni bil star deset let, najbolj vplivno družbeno gibanje na svetu pa so bili hipiji. Radi so hodili v Kandahar, vendar so bile politične razmere v državi zadnje, kar jih je tam zanimalo. Hunter S. Thompson je v reviji razvil oblike novinarstva, ki so slovele po visoki stopnji neresnosti, čeprav so imele bolj usodne posledice od žanrov, ki so sebe jemali resno. Revija je bila v vsej svoji zgodovini razpoložena proti vojni in je imela raje vse druge oblike množične zabave. S to dediščino je k poveljniku vojske stopil novinar Rolling Stona. Zanimali so ga vsakdanji pogovori med generalom in njegovimi vojaki. Izogibal se je velikih vojaških skrivnosti. Vestno je zapisoval generalove pripombe, da je predsednik Amerike tepec, njegov pomočnik za nacionalno varnost klovn, njegov glavni diplomat ranjena žival, politiki bedaki, veleposlanik pa plašni zajec. Tudi to, da je edini normalen človek v Kabulu do obisti korumpiran predsednik Karzaj, ki bi rad sklenil sporazum s talibani, in da je bila vojna izgubljena že na začetku.

Drobne resnice, ki jih ljudje ves čas govorijo med seboj, pa se v trušču velikih strategij boja proti terorizmu pogubijo. Bile so izrečene v najbolj vsakdanjem tonu. Zato so imele tako hiter učinek. General je moral oditi osramočen. Ni čudno to, kako hitro se podoba resnosti vojaških in vohunskih operacij zruši v komedijo. Čudaško je to, da ta baraka toliko časa sploh stoji pokonci.