"Po slovenski ustavi nima končne besede nobena veja oblasti, ne parlament, ne vlada in ne sodstvo. Zadnjo in odločilno besedo ima ljudstvo. In če ljudstvo enoglasno meni, da so goljufivi prevzemi kraja in da je ukradeno blago treba vrniti, potem gre za mnenje, ki ga nobena oblast ne more in ne sme prezreti."

Govor predsednika DZ Franceta Cukjatija ob dnevu državnosti 2008

***

"Dokler bomo le s predpisi skušali 'počlovečiti' medsebojne odnose, bo naše skupno življenje še naprej polno krivičnosti in prevar in še naprej nam bo vladal 'zakon močnejšega'. Najpomembnejših vrednot namreč ni mogoče s predpisi zaukazati."

Govor podpredsednika DZ Franceta Cukjatija ob dnevu državnosti 2010

***

"Kolega Cukjati je govor za slavnostno proslavo zamenjal z govorom za izredno sejo."

Predsednik DZ Pavle Gantar

***

"Danes smo imeli variete namesto državne proslave."

Lovro Šturm o osrednji državni proslavi

***

Ko se ob velikih proslavah plebiscita, dneva državnosti ali ob kaki drugi svečani priliki gnetejo politiki, da bi opozorili na njihovo slavno vlogo v usodnih trenutkih, se le privoščljivo nasmehnem.

Osamosvojitelji, kali? Prezgodaj sem se rodil, da bi kupoval te zgodbe. Tisti, ki so na kompozicijo vlaka v demokracijo vskočili pred zadnjim ovinkom, morda res verjamejo, da so slavnostno paradiranje, mahanje z zastavami, narodne noše in drugo okrasje v nekaj dneh zagotovili osamosvojitev v relativno demokratično ustrojeno državo - če pač prizanesljivo preskočimo neredke neprijetne detajle. Po nezanesljivih podatkih bi naj Bog ustvaril svet v pičlih sedmih dneh.

Slovenska država je očitno veliko bolj komplicirana in kompleksna tvorba in je zato nastajala dolga leta. Tako rekoč kamenček na kamenček, ki je v nekem trenutku omogočil "vpogled" v celoto. V končnem produktu, ki se mu reče Republika Slovenija, bi lahko umanjkal marsikateri posameznik, ki je odigral svojo vlogo v letih 1988, 1989 ali 1990. Ne da pa se misliti sedanje države brez civilne družbe v sedemdesetih in osemdesetih letih. Slovenijo bi v vsakem primeru potegnilo v turbulenco sprememb ob padcu imperija, a o izhodiščih in rezultatih bi ne odločali sami. Za razumevanje vloge civilne družbe osemdesetih za vzpostavljanje države je vedno priročna primerjava s sosednjo Hrvaško, kjer je pri snovanju države umanjkala izkušnja civilne družbe osemdesetih let.

Za Hrvaško so zato bili meseci osamosvajanja začetek nekega dolgega, bolečega in nepredvidljivega procesa, za Slovenijo končno, simbolno dejanje procesa, ki je nabiral izkušnje, kilometrino in potencial skoti osemdeseta in še prej. In če je prevladujoče nacionalno vezana hrvaška politična elita s konca osemdesetih let videla pot k osamosvojitvi kot končnemu cilju skozi demokratizacijo, je bilo v Sloveniji vendarle drugače. Slovenska država je presek dveh različnih hotenj, ki sta se tvorno srečali v pravem trenutku. Namreč, en del civilne družbe - ki ga je poosebljal krog takratne Mladine - je imel za cilj demokratizacijo. In pot do nje je vodila preko osamosvojitve. Drugi del - tisti, ki ga pooseblja Nova revija - je imel za cilj uresničitev tisočletnih sanj. Torej samostojno državo, ki jo je bilo mogoče realizirati le v kontekstu radikalne demokratizacije. In kot sta se obe hotenji v pravem trenutku srečali, sta se prav kmalu potem razšli. Kar je prav. Kajti razlike, bistvene razlike o praktično vseh javnih vprašanjih, so ostale in jih ne gre spregledati.

Slovenija je kronološko že dosegla polnoletnost. Jo je tudi politično? Morda. Zrel odnos do države vzpostavljaš, ko presežeš nekritični patos, ko se zmoreš pošaliti na račun države in hkrati postaneš občutljiv za drobne, na videz filigranske detajle pravne države. Sodeč po osnovni ideji, je tokratna državna proslava naredila premik. Ne vem in ne ocenjujem, kako je vse skupaj izpadlo, ker sem kot mnogi drugi slovenski domoljubi že na predvečer dneva državnosti odpotoval na morje. Na hrvaško morje. In zadevo pregledal iz internetnih utrinkov in povzetkov. Menim pa, da je premik k distanci, pa čeprav cinični, premik v pravo smer. Pravzaprav sta Slovenijo zaznamovala dva pristopa. Na osrednji proslavi se je Zrnec šalil na račun države in njenih akterjev, v državnem zboru pa je podpredsednik Cukjati sramotil (pravno) državo.

Tako eno kot drugo je kajpak izzvalo pričakovane reakcije. Sicer pa se ne spomnim, da bi kdaj proslava, še zlasti osrednja na trgu, bila splošno sprejeta. Kar ni velik problem. Dejstvo je pač, da je vsakokratni "scenosled", posrečen in ponesrečen, tudi in predvsem legitimacija vsakokratnih oblastnikov. Še več. Ko proslava ni "naša", nas ni zraven. Tako je bilo opazno, da veliki domoljub Janša, ki je utegnil k maši za domovino, ni utegnil na osrednjo proslavo. Je pa še utegnil iti ploskat Cukjatiju ob njegovem slavnostnem nagovoru v državnem zboru. In je bilo kaj slišati. Čeprav ne veliko novega. Namreč, še enkrat je ponovil, kako si on in njegovo politično okolje predstavljajo delovanje in uravnavanje države. Ne pravna norma in postopek, etika je končno in presežno določilo. Na videz samoumevno stališče. A le na videz. Ko prestopimo s polja pravne na polje etične regulacije, nastopi poljubnost in samovoljnost vsakokratnih nosilcev politične moči in oblasti.

Kje so etične norme povozile ali nadgradile pravne? V totalitarnih in avtoritarnih fašističnih, komunističnih in teističnih režimih. Žal pri Cukjatiju ni šlo za nesporazum in spodrsljaj, ampak le še za eno ponovitev njegovega in njihovega razumevanja (pravne) države. In to razumevanje je bolj nevarno od vseh zlorab, ki jih prinesejo luknje, nedoslednosti in zlorabe pravne države. Cukjati je brez zavor povedal: "Včasih so te afere medijsko prenapihnjene, včasih lažno skonstruirane, včasih pa nehote razkrijejo žalostno resničnost." Ko so na tapeti naši, gre za medijski konstrukt, ko gre za nasprotnike, gre za žalostno resničnost. Kriterij razločka je etična presoja. In vprašanje resničnosti je vprašanje posesti etične norme. Drugače rečeno, sodišča morajo soditi po diktatu javnega mnenja, pravzaprav ulice. Dokler in kolikor jo obvladujemo. Ulico, namreč. Cukjati ni prvi, ki si je takole zamislil in skušal uresničevati delovanje države. Problem pa je, ker (tudi pri nas) ni osamljen.

In v senci reminiscenc in epopej velike domovinske vojne in osamosvajanja se je ponovil napad na gejevski lokal v Ljubljani, pred katerim so pred časom razbili glavo gejevskemu aktivistu. No, tokrat so se znesli "le" nad stvarmi, ne nad ljudmi. A ravno v odzivih javnosti in institucij na napade na drugačnost in različnost se vidi omenjeni občutek za filigranske detajle, ki krasijo dosledno pravno državo. Ko gre za napad na drugačnost, ne more biti prostora za noben "ampak". Zato je sprevrženo načelno zavračanje tega napada s hkratnim opozorilom, kje vse da ni reagirala druga stran. Eksces je eksces, kaznivo dejanje je kaznivo dejanje. Ocena sovražnega dejanja ne more biti rezultat politične kupčije. Sicer pa so tovrstna dejanja v prvi vrsti posledica splošnega vzdušja in homofobnih izpadov najbolj odgovornih v politiki. Mar nima ravno apologet nove etike, Cukjati, največ tovrstnih izpadov v slovenskem hramu demokracije? In tudi v zadnjem slavnostnem govoru jih je imel.

Tudi zato je parada ponosa bolj državotvorno dejanje kot priložnostne vojaške parade. In variete bolj kot seja državnega zbora.