Pravkar se je zgodila velika sprememba v vojni, v kateri sodelujemo. Vrhovni poveljnik ameriške vojske je odslovil vrhovnega poveljnika vojaških sil Nato v Afganistanu. Te vojaške sile dajejo spopadu pečat svetovne vojne. Svetovna vojna tu torej ni več toliko vojaški spopad, ki se širi po vsem svetu, kolikor vojaški spopad, v katerem sile tako imenovanega vsega sveta napadejo in okupirajo kako nesrečno državo. Formalistično gledano bi človek zato pričakoval, da se bodo o tako ključnem vprašanju vodenja te vojne, kot je vprašanje poveljnika svetovnih sil, posvetovali tisti, ki so odgovorni za pošiljanje teh sil v vojno. Kurtoazno bi bilo, če bi se malo potrudili, da bi vsaj ustvarili vtis, da gre za kaj takega. Pa ameriški predsednik ni poklical nikogar drugega razen britanskega premierja in moža, ki so ga nastavili, da igra vlogo afganistanskega predsednika, in še ta dva le zato, da bi ju obvestil o svoji odločitvi. Moj predsednik in vrhovni poveljnik, denimo, je o vsem skupaj verjetno izvedel iz medijev, tako kot jaz. In njemu podobni vojskovodje svetovnih vojsk v Afganistanu najverjetneje prav tako. Take sorte vojaško zavezništvo je Nato.

Ameriški predsednik in vrhovni poveljnik Obama je torej odstavil poveljnika Nata v Afganistanu generala McChrystala. Kot tako veliko drugega, kar počne ta predsednik, je tudi ta odstavitev bila dejanje v iluzionističnem gledališču. Predsednik Obama je izjavil, da je ameriškega afganistanskega generala zamenjal zato, ker je ta spodkopaval odgovornost vojske civilni oblasti, s tem pa tudi samo vojno v Afganistanu. General in njegovi najožji sodelavci so se namreč žaljivo in zaničljivo izražali o najvišjih ameriških vladnih uslužbencih, vključno s predsednikom, njihove izjave pa je beležil novinar, ki so ge sprejeli medse, in objavila revija Rolling Stone.

McChrystalu je Obama zaupal vodenje intenzifikacije vojne v Afganistanu, za katero se je odločil potem, ko je prejel Nobelovo nagrado za mir. Sprejel je njegov pristop k vojni, ki ga ne najbolj posrečeno imenujejo strategijo. Logično je, da zdaj Obama izjavlja, da je odstavitev McChrystala personalna sprememba, ne pa sprememba vojaške "strategije" v Afganistanu. Kaj drugega pa bi lahko rekel? Če bi se odločil za spremembo "strategije", bi, logično gledano, bil predsednik tisti, ki bi ali spodkopaval vojno v Afganistanu (če je "strategija" dobra) ali pa se pokazal za nespametnega (če je "strategija", ki jo je sprejel in potrdil, slaba).

General je torej moral oditi zaradi slabega obnašanja in ne zaradi slabega vodenja vojne. Tako kot so McChrystal in njegovi sodelavci govorili o Obamovem veleposlaniku v Kabulu, posebnem odposlancu v regiji, svetovalcu za nacionalno varnost, podpredsedniku in njemu samem, se v resnici ne sklada s "pravili službe". V ne posebno diplomatskem jeziku so jim očitali nekompetentnost. Verjamem, da bi se marsikateri od očitkov dal argumentirati. Ampak to bi še vedno bilo neprimerno obnašanje.

Vprašanje je, če je to neprimerno obnašanje primerno imenovati nepokorščino vojske civilni oblasti. Kot je videti, so vojaki rezonirali in kritizirali, obenem pa so zvesto izpolnjevali svoje dolžnosti. Še več, McChrystalova citirana žalitev predsednika Obame je bila izjava, da ga držijo v šahu vojaški uradniki. Kak advokat bi zlahka dokazal, da se je general zavzemal za spoštovanje načela podrejenosti vojske civilni oblasti. In tudi med komentatorji so taki, ki pravijo, da neprimerno obnašanje teh afganistanskih poveljnikov ni ogrozilo omenjenega načela. Za dani prestopek bi bilo primerneje, če bi generalu McChrystalu opral glavo obrambni minister, kot da ga je odstavil predsednik. Tudi kršitev načela podrejenosti vojske civilni oblasti je bilo v zadnjih letih v ZDA kar nekaj, pa niso letele glave. Še več, podrejenost vojske civilni oblasti bolj od neprimernih izjav kakega generala ogrožajo strukturne spremembe, zlasti privatizacija vojaških funkcij in nalog ter lobistični korupcijski pritisk vojaške in varnostne industrije na izvajalce oblasti. A o tem se zdaj ne govori. Ironično je naposled, da je Obama za McChrystalovega naslednika postavil generala, ki ga je Bush v enem od kritičnih trenutkov svoje vladavine postavil v srce civilne oblasti, generala, ki se gre politiko, ki ima politične ambicije, ki je politik - generala Petraeusa. Ta naj bi poskrbel za "kontinuiteto strategije".

In prav tu je v resnici problem. Nihče ni na ta problem opozoril jasneje od Andrewa Bacevicha, ki je v somraku ameriške komentatorske krajine presenetljivo konsistentno eden redkih glasov razuma. Če ga na grobo povzamem: Z odstavitvijo McChrystala bi bilo treba počakati do decembra, da bi se po začrtanem dnevnem redu ocenilo uspešnost (ali neuspešnost) intenzificirane vojne v Afganistanu. Če se podoba, ki se v Afganistanu kaže zdaj, dotlej ne bi spremenila, bi ga bilo treba odstaviti zaradi nekompetentnosti, ne zaradi insubordinacije. Problem je torej v "strategiji". Kar vidimo zdaj, je, da general svojega dela ni opravil uspešno, da njegova "strategija" ne deluje. Nič ne kaže, da je pacifikacija Afganistana dosegla kak napredek. Ofenziva proti Mardži, ki naj bi bila pokazala in dokazala, da Nato ve in zna, kako pridobiti civilno prebivalstvo na svojo stran, se je grdo sfižila. Načrti za ofenzivo na Kandahar se sesuvajo. Poročila o sleparijah, zlorabah in neumnostih, povezanih z vodenjem vojne, se množijo. Svetovne vojaške sile še naprej pobijajo civiliste, ki na to reagirajo človeško: s sovraštvom do Nata.

Pri odstavitvi McChrystala potemtakem, menim, ne gre toliko za obrambo podrejenosti vojske civilni oblasti, kolikor za obrambo uporabe vojske v zgrešene namene. Z obrambo in nadaljevanjem McChrystalove "strategije" se zagotavlja neproblematiziranje civilne in vojaške nekompetentnosti, ki se materializirata v nesmiselni in neopravičljivi afganistanski vojni. Mi smo del te zgodbe.