To je hudičevo delo, čudežno zato, ker te tudi potem, ko izgubiš, kot je Slovenija na koncu vendarle izgubila, pušča izpolnjenega z nekim povsem nejasnim ponosom. Poraz se namreč v nogometu vendarle pogosteje dogaja kot čudeži. In ko se zgodi, čudež služi samo za ustvarjanje iluzije, da je mogoč, saj se bo na koncu vendarle vse končalo s porazom: čudeži se v finalih ne dogajajo. Samo v nogometu - in v Srbiji, a to ne šteje - se poraz slavi kot zmaga.

Potem se zgodi tisto, kar se je Hrvaški zgodilo leta 1998, Sloveniji pa danes: ves narod kar prekipeva od ponosa, ena nogometna ekipa združi cel narod, ni levih ne desnih, ni oblasti ne opozicije, ni fašistov ne antifašistov, ni Pahorja ne Janše, ni Olimpije ne Maribora, ni heteroseksualcev ne homoseksualcev, cel narod, vseh dva milijona ljudi stoji v špalirju, maha z zastavicami in poje himno, medtem ko jim po licih tiho polzita dve nemi solzi ponosa.

To je hudičevo delo, saj pravim. V vsaki drugi situaciji bi ta prizor povzročil kurjo polt nelagodja. Ko dva milijona ljudi v državi z dvema milijonoma prebivalcev stoji v špalirju, maha z zastavicami in poje himno, medtem ko jim po licih tiho polzita dve nemi solzi ponosa, to največkrat imenujemo - diktatura. Natanko tako - objokano od ponosa, vso razvrščeno v špalirju z zastavicami - si zamišljamo na primer Severno Korejo, kadar ima ljubljeni vodja govor, pod odrom pa se po glavni aveniji Pjongjanga v dolgi koloni peljejo kombajni, traktorji in kamioni z manevrirnimi jedrskimi raketami.

V državah, ki niso Severna Koreja, lahko kaj takega vidimo samo, kadar nogometna reprezentanca junaško odigra tekmo s kakšno veliko Anglijo in častno izgubi. Ves narod se združi v ponosu, dva milijona ljudi je kot eden in nihče ne stopi iz vrste, nihče ne podvomi v čudež, vsak hoče biti ponosen, nihče se ne vpraša, zakaj je Slovenija tako odigrala drugi polčas proti ZDA, zakaj je pravzaprav dobro, ko so Slovenci kot eden, in ni dobro, ko so to Korejci.

Ključno vprašanje je namreč: če je ves narod kot eden, kdo je ta eden? Kdo je ta, po katerem je ves narod kot eden? Kdo je model? V Severni Koreji to ni vprašanje, v tako imenovani demokraciji pa je stvar malo bolj zapletena.

V tako imenovani demokraciji je najmanjši skupni imenovalec nekega naroda dva, saj mora obstajati izbira. To smo videli na primeru referenduma o arbitražnem sporazumu, ko je Pahor premagal Janšo za eno dvigalo glasov. Slovenija je bila skoraj aritmetično razdeljena na dve polovici, ves narod je bil tedaj kot - dva. Janša je seveda popizdil, saj rad vidi, da je narod kot eden. Recimo kot on.

To je v Dnevniku opazil tudi Ervin Milharčič Hladnik, človek, ki ne po obsegu, ne po priimku, ne po političnem prepričanju ni eden. Kar pa je še sama sreča za Pahorja, saj če bi bil Ervin Hladnik Milharčič kot eden, bi Pahor izgubil na referendumu. Z 99,98 odstotka glasov, pravi Ervin, zmagujejo samo afriški in azijski diktatorji. V Evropi pa je tak nacionalni konsenz mogoč samo v nogometu.

Zato je nogomet nevarna stvar. Nogomet daje iluzijo, da je enotnost naroda nekaj dobrega. Toda enotnost naroda ni nikoli in v nobenem primeru dobra.

Najprej je treba reči, da je Slovencev samo dva milijona, to je najmanjši narod, ki je letos tekmoval na svetovnem prvenstvu, že tako jih je dovolj malo, da bi bili zdaj še kot eden. Ko so Slovenci kot eden, jih je - kot smo videli - enajstkrat manj kot Angležev. Ko so vsi Slovenci kot eden, jebiga, je celo Jadranke Kosor toliko kot njih. Ervina Hladnika Milharčiča pa je, ko je narod enoten, dvakrat več kot Slovencev.

V kultnem filmu družine Montyja Pythona Brianovo življenje je briljanten prizor, ko nesrečnega Briana - ki se je rodil takrat kot Jezus in je ljudstvo zato mislilo, da je on prerok, Sin božji - zasleduje po ulicah na tisoče privržencev in od njega zahteva, da jim spregovori in oznani Resnico. Ubogi Brian pa ni prerok niti si tega ne želi in jim v navdihnjenem govoru razlaga, da ne smejo verjeti prerokom.

- Ni mi treba slediti! obupano govori privržencem Brian. Nikomur ne smete slediti! Misliti morate s svojo glavo! Vsak od vas je posameznik zase!

- Tako je! navdušeno odgovori ljudstvo. Vsak od nas je posameznik zase!

- Toda, vi ste vsi različni! jim zaman razlaga Brian.

- Tako je! v en glas odgovori zbrana množica. Mi smo vsi različni!

- Jaz nisem! se v tistem sramežljivo oglasi glasek iz zadnje vrste.

- Ššššššššš! ga utiša množica okoli njega.

Eh, ta eden iz tega čudovitega montipajtonskega absurda, eden edini, ki ni kot eden, ta je samo bistvo demokracije, on je steber človekove svobode. Ta eden Slovenec, ki noče biti drugačen, ki noče obstajati kot posameznik zase, ampak si samo želi biti kot drugi, hkrati pa je ravno v svojem naivnem konformizmu drugačen in enkraten - to je slovenski nogometni navijač. Ta eden, po katerem so tega junija, zdaj ste gotovo razumeli ta čudoviti slovenski absurd, vsi Slovenci kot eden.

Razen mene, jasna stvar. Jaz nisem.

Slovenec.