Vuvuzela je najbolj sveže glasbeno presenečenje, odkar je Bob Dylan akustično kitaro zamenjal z električno. Je najlepše maščevanje Afrike za neskončno pridiganje o tem, da na kontinentu nimajo nobene ideje o tem, kako se izkopati iz začaranih krogov državljanskih vojn in humanitarne pomoči.

Sodobna podoba Afrike je podoba trpečega kontinenta. Fotograf se z obale Sredozemlja napoti čez Čad in Sudan v Kongo in nazaj prinese samo dva niza fotografij. Na prvem so matere v belih ogrinjalih, ki v rokah nosijo umirajoče otroke, dolge vrste pred šotori, kjer delijo sirkovo moko in mleko v prahu, suhljati dečki, ki sredi džungle kopljejo zemljo, iz katere potem na Finskem delajo mobilne telefone. Če ima srečo, naleti še na otroške vojske, ki pred seboj požigajo vasi, in njihove žrtve, ki ležijo v grmovju. Na drugem nizu je neokrnjena narava. Čreda slonov hodi med nizkimi drevesi v jutranji meglici, tri žirafe sklanjajo glavo k vodi, trop zeber beži pred čito, ki se pripravlja na skok. Afrika je velik kos narave, v kateri ljudje z mačetami preganjajo drug druge in ne znajo govoriti. V glavnem so lačni in bolni.

Pri piscih je še huje. Paul Theroux se po zemlji odpravi iz Kaira v Cape Town in o tem napiše štiristo strani potopisa. Sijajen pisec. Pred tridesetimi leti je v Velikem železniškem bazarju na nekaj straneh napisal najbolj pretresljiv opis Slovenije vseh časov, pa sploh ni stopil z vlaka. V nobeni knjigi Kitajska ni tako zanimiva kot v Potovanju z velikim rdečim petelinom, Patagonija nikjer tako privlačna kot v Starem patagonskem ekspresu. Theroux je pisec, ki se rad pritožuje nad celim svetom, prepotoval pa je ves svet. Povsod najde ljudi, s katerimi je lahko nezadovoljen, kraje, kjer je vse narobe. V nobeni knjigi pa ni toliko tarnanja kot v Safariju črne zvezde. Dokler drsa po Egiptu, še nekako gre. Že v Sudanu ga sredi najhujše puščave ponoči preseneti dež, Kenija je nekako znosna, ko pa pride v Ugando, se svet podre. Med obiskom šole, v kateri je dvajset let prej kot prostovoljec učil, se mu zlomi srce, in potem ga stre še bralcu. Od tam naprej gredo stvari samo še na slabše. Celo pot za seboj vleče kovinski kovček, v katerega zlaga spominke s poti. Na koncu potovanja se v Johannesburgu naseli v najdražjem hotelu v mestu, kjer mu kovček z vsemi dragocenostmi ukradejo iz zaklenjenega skladiščnega prostora. Eden najlepših zapisov obupa nad kontinentom.

Slabše ne more biti. Vsaj dokler ne začnemo listati poročil Združenih narodov o širjenju aidsa ali opisov Billa Gatesa o krajih, kjer razsaja malarija. Z ene strani IMF zahteva strukturno prilagajanje ekonomij in krčenje javne porabe v podsaharski Afriki, z druge misijonarji iste ljudi kličejo k vzdržnosti in v petih jezikih kličejo na pomoč. Pomoč je sploh prva beseda, ki jo kjer koli srečamo, ko je govor o kontinentu. Pomoč je tako razvejana industrija, da logotipi humanitarnih organizacij s sklenjenimi rokami popolnoma preglasijo reklamne panoje vseh drugih multinacionalk. V Kartumu je sedež Združenih narodov trdnjava sredi mesta z visokim betonskim obzidjem in stražnimi stolpi. Vse ceste, ki vodijo do nje, pa so pokrite s tablami organizacij, ki se ukvarjajo z reševanjem otrok, razvojem vodnega gospodarstva, gradnjo miru, registracijo beguncev, razdeljevanjem hrane, varnostjo, zatiranjem nalezljivih bolezni, svobodo tiska in enakopravnostjo žensk. Tu pa tam je videti tudi izvesek turistične agencije, ki ponuja aranžmaje za potapljanje v Rdečem morju v bližini Port Sudana, kjer zagotavljajo, da so koralni grebeni za razliko od grebenov ob egiptovski obali še popolnoma nedotaknjeni in si jih je mogoče ogledati v okolju, ki ga turistična industrija še ni popolnoma okupirala. Ni pomoči. Popolna družbena katastrofa in neokrnjena narava vladata nad celotno pokrajino.

Proti temu se ni mogoče boriti. Te podobe ni mogoče zbrisati z zgodbami o Afričanih, ki se v barih na River Streetu v Nairobiju na ves glas prerekajo, ali je bolje uporabljati Windows ali OSX. Ali da Gana zgledno organizira volitve in izvede prehod oblasti z ene vlade na drugo, ne da bi to kdor koli opazil. Kdo bo verjel, da je Nigerija ob vseh notranjih protislovjih in komplicirani družbi še kar stabilna država? To, da je Južna Afrika pred dvajsetimi leti zamenjala najbolj krut političen sistem z demokracijo, ne da bi se sesula v državljansko vojno ali kako drugače propadla, kar v vzhodni Evropi ni tako neobičajen pojav. Ko Afričani govorijo o tem, da kljub skrajnim razmeram morda le niso najbolj nesrečna zbirka narodov na svetu, ne pridejo daleč s svojim sporočilom.

Ko se je Južna Afrika približala začetku svetovnega pokala, se je najprej soočila z ugotovitvijo, da najbrž ne bo zgradila vse infrastrukture. Potem z dejstvom, da ima več zločinov na glavo prebivalca kot Mehika. Potem z nizom zadržkov, ki so šli od vprašanja pitne vode za turiste do plemenskih napetosti.

Zadnji zadržek je navijaška kultura nogometnih navdušencev. Afriški navijači se ne znajo obnašati normalno. Na igrišče ne mečejo petard in se po tekmi ne pretepajo po ulicah. Niso potrebni kordoni težko oborožene policije, ki bi jih ločili med sabo in jih vozili s tekme na tekmo v zaklenjenih avtobusih z oboroženim spremstvom. Tudi ni bilo opaziti, da bi z veseljem zažigali avtomobile, niti v krajih, ki imajo tako močno zaznamovana imena, kot je Soweto.

Na igrišče ne pridejo vsak s svojim bobnom, kar bi jim svetovna publika morda odpustila. Namesto tega v neskončnost in na ves glas piskajo v barvaste plastične trobente s prelepim imenom. Takrat, ko izgubljajo, in takrat, ko Južna Afrika v poslovilni tekmi pošlje domov Francijo. Vuvuzela nervira bolj od vsega, kar so si izmislili evropski navijači. Le zakaj je ta prelep koncertni izraz veselja nad življenjem v enem tonu tako moteč? Prav zato.