Celo molzne krave imajo pravice

Igor Masten (Foto: Jaka Adamič)

Zakaj molzna krava oziroma "the sucker"? Zato, ker se davkoplačevalci vedno "nategujejo" na podoben način. Vedno obstaja neka eksplicitna ali implicitna zaveza države, da bo v primeru težav z denarjem davkoplačevalcev posredovala država. Nadzor nad delovanjem potencialnih koristnikov teh jamstev (v zadnjem primeru banke) je zaradi tega ohlapnejši. V zadnji krizi se je tako lepo pokazalo, da ni bil problem v pomanjkljivi zakonodaji nadzora nad delovanjem bank, temveč v pomanjkljivi implementaciji te zakonodaje. Povedano drugače, zatajili so nadzorni organi. Na strani potencialnih koristnikov državnih jamstev se zaradi zavedanja državne reševalne pomoči pojavi moralni hazard. V primeru bank je šlo za preveč tvegano obnašanje, v primeru raznih subvencij in državnih investicij pa za neracionalno rabo sredstev. To vse je mogoče, ker je na koncu davkoplačevalec tisti revež, ki ga vsaka malo bolje organizirana sprega politike in interesnih skupin nategne.

Slovenski "sucker" ni seveda nič na boljšem od ameriškega, švedskega ali nemškega. Veliko razlogov ima, da se kislo smeji ob podatkih vse od stroškov gradnje avtocest do zneskov, ki jih je država namenila za vzdrževanje primanjkljaja virov sredstev naših bank (državni depozit, garancije in jamstvene sheme). Že večkrat sem v teh kolumnah omenil številke, ki kažejo, da je slovenski davkoplačevalec kvečjemu še bolj izkoriščana molzna krava.

Voditelji EU so minuli teden sprejeli odločitev, da bodo sredi julija javno objavili rezultate testov stresa 25 največjih evropskih mednarodnih bančnih skupin. Test stresa je preizkus kapitalske trdnosti posamezne banke ob scenariju močno poslabšanih gospodarskih razmer. Primerjamo ga lahko s preizkusom sposobnosti posameznega človeka, da ob zelo omejeni količini vode in hrane, na primer, v enem tednu prehodi puščavo. V EU so se torej odločili objaviti zdravstvene kartone svojih bank.

Pri nas sem v časopisu takoj prebral komentar, da gre za nenavadno potezo, saj so informacije o finančnem zdravju bank občutljive narave, s tem pa se v dobro finančne stabilnosti ni dobro igrati. Čeprav razumem in sprejemam logiko takšnega razmišljanja, menim, da je v konkretnem primeru zgrešeno.

Najprej se mi zdi zgrešeno natančno z vidika finančne stabilnosti. Pri objavi rezultatov testov stresa evropskih bank gre namreč za potezo, s katero se bo poskušalo povečati zaupanje v evropski bančni sistem. To se je močno omajalo ob izbruhu grške dolžniške krize, ko se je ponovno začelo pojavljati splošno nezaupanje v finančno zdravje evropskih bank. Zavedajoč se, da so še vedno v pomembni meri obremenjene s slabimi terjatvami, so investitorji kot nov dejavnik sistematičnega tveganja videli izpostavljenost obveznicam Grčije in ostalih šibkih držav. Ker se zaradi asimetričnih informacij, ko ni mogoče natančno vedeti, katera banka je zaradi tega v veliki nevarnosti, katera pa ne, se strah in nezaupanje preneseta v celotni sistem. Nepripravljenost posojati med bankami pa je osnova za likvidnostni in kreditni krč, ki smo ga videli jeseni 2008.

Z objavo takšnih testov se lahko javnost, tako strokovna kot laična, informira o trdnosti bank. ZDA so podobno potezo za svoje največje banke naredile že pred letom dni. Čeprav so mnogi očitali prevelik optimizem scenarijev, ki so bili podlaga testa stresa, je ta vaja vseeno izdvojila banke, ki so se izkazale za premalo kapitalizirane in so kasneje morale v kratkem času zbrati kapital na trgu. Iz ameriške objave rezultatov testov stresa smo se torej lahko naučili, da objava rezultatov testa stresa poveča zaupanje na trgu in s tem deluje stabilizacijsko.

Kar je še pomembneje, zagovarjanje prikrivanja informacij o testih stresa pred javnostjo se mi zdi zgrešeno, ker dvomim, da je samo nekaj (sivih) glav na svetu dovolj pametnih, da lahko pravilno ravnajo z informacijami občutljive narave. V tovrstnem paternalizmu je seveda lahko nekaj upravičene arogance, saj so nekateri res pametnejši in izkušenejši od drugih, lahko pa tudi enostavno skrivanje nadzornih inštitucij pred odgovornostjo. Če so informacije občutljive narave javnosti skrite, molzne krave ne moremo klicati na odgovornost tistih, ki naj bi skrbeli za skrbno porabo našega denarja.

Z objavo rezultatov testov stresa je tako ameriški "sucker" dobil vsaj nekaj potrditve, da je pomoč, ki ga je država v njegovem imenu namenila bankam, bila smiselno porabljena. Namera voditeljev EU objaviti rezultate testov stresa tako, lahko rečemo končno, sledi ameriškemu zgledu. Ni namreč dovolj sončiti se pred kamerami in trditi, da so za ponovne težave evropskega finančnega sistema krivi zgolj špekulanti. Poceni govorance nič ne povejo o dejanski trdnosti bank, imajo lahko kvečjemu obraten učinek. In ne nazadnje, evropski voditelji so nam, evropskim "suckerjem", priznali delno pravico vedeti, kako se porablja naš denar v konkretnem primeru. Najprej bomo vedeli, ali so bile že dane neposredne pomoči bankam res uspešne. Obenem se bomo lahko še informirali, ali je mehanizem finančnih pomoči državam EU v težavah v višini skoraj 500 milijard evrov res zgolj razkazovanje evropskega finančnega "jedrskega orožja", namenjeno ustrahovanju špekulantom, ali se lahko davkoplačevalci kar mirno sprijaznimo, da nas bodo zgolj še enkrat pošteno pomolzli.

Pri nas nimamo bančne skupine, ki bi sodila v skupino 25 velikih. Vendar vseeno to ne sme biti razlog, da ne bi iz enakih razlogov objavili tudi testov stresa naših bank. Brez pomoči davkoplačevalcev te finančne krize ne bi preživele. Čisto vse uprave in nadzorni sveti so v preteklosti obnašali negospodarno in preveč tvegano. Zaradi takega ravnanja nas davkoplačevalce danes država lepo molze. Zato bi bila objava rezultatov testov stresa tudi pri nas znamenje spoštovanja do molznih krav. To spoštovanje pa se ne sme izraziti zgolj na deklarativni ravni, temveč tudi na implementacijski. Izdelava testov stresa mora biti narejena na ravni, ki bo tako s strani odgovornih v bankah kot nadzornih institucijah dokazala, da se danes v bankah gospodari skrbneje in da nas niso ponovno pomolzli za prazen nič.