No, kdor koli mu že moti strateški mir in študiozno osamo, je vendarle skrajno logičen in pričakovan. Halo! Za svetovno prvenstvo v nogometu gre, za eno največjih planetarnih žurk, na kateri sodelujemo tudi Slovenci. Za stalen, vsakodnevni in celodnevni živžav in pričakovati, da boš v tej situaciji zaščiten s samostansko tišino, je primerljivo s tem, da greš za izpit študirat na elektro zabavo. In to vnaprejšnje zahtevanje nekega posebnega tretmaja živcira. Javnost, skupnost, občestvo končno dobimo nekaj velikega, kar udeležba naše reprezentance na največjem svetovnem nogometnem zboru je, potem pa, ne da bi se zgodilo kar koli incidentnega, prejmemo preventivno žuganje, da naj se zavoljo nekega nacionalnega interesa vedemo skrajno vzdržno. Ker smo itak preveč tečni. No, to seveda ni zadosten razlog, da se v tem zapisu ne pozabavamo z zaznavno posebnostjo. Da imamo Slovenci edini selektorja, ki ne slavi, ko njegovi varovanci zadenejo gol. Kot lahko vidimo, to počnejo vsi. Maradona se meče na trebuh, Cappelo benti in kolne v svoji čudni angleščini, nemški selektor brca plastenke z vodo in še bi se dalo našteti primere izbruhov visoke emotivnosti. No, ko slovenska ekipa da gol in kompletna rezervna klop z doktorjem in logistikom na čelu z dvignjenimi rokami skoči naprej, naš selektor Kek obstane ali pa proslavljanju celo obrne hrbet. Vprašanje, kaj nam naš selektor s to govorico telesa pravzaprav sporoča, je vsekakor zanimivo. Možnosti je več in recimo, da je osnovna ta, da je Kek strateg tiste vrste, ki trenutek proslavljanja že izkorišča za razmislek, kako naprej. Samodisciplinirano, neizprosno do sebe in žrtvujoč se za cilj oziroma domovino. Druga je, da Kek s tem poudarja nekakšno staro pravilo, da so za uspehe (torej gole) zaslužni igralci, za neuspehe pa on, trener, in da zato pri proslavljanju gola pravzaprav nima kaj iskati. Kot smo lahko opazili, selektor Kek skoraj vedno omeni, da so za uspeh zaslužni Oni, fantje, kot jim pravi. A tukaj se zadeve že zapletejo. Kajti v tem primeru se vendarle da pomisliti tudi na drugo možnost, da gre vendarle za to, da želi Kek s to gesto omenjeno pravilo v bistvu negirati oziroma proti njemu vložiti tihi protest. Da selektor Kek s tem, ko se izdvoji in osami iz skupine, v bistvu hoče na neverbalen način povedati, da si je dogodek na terenu dejansko zamislil on in da nad tem, da so njegovi varovanci zabili gol, sploh ni presenečen. Da mu je bilo to, kar se je zgodilo, popolnoma jasno, saj so Oni, fantje, pač odigrali, tako kot jim je naročil v slačilnici. Da so igralci zgolj izpeljali njegovo zamisel. Na ta način gre potemtakem za to, da naš selektor z govorico telesa govori tisto, kar se zdi v kontekstu podobe skromneža, ki slovensko reprezentanco iz ozadja servisira s strategijo, kakršno je ustvaril, nespodobno, če bi to povedal z besedami. Česar Kek ne izreče, kompenzira z govorico telesa.