Problem je seveda v tem, da afganistansko in iraško vojsko ustvarjajo vojske, ki so v tiste kraje prinesle vojno. Še bolj zapleta stvari dejstvo, da iraška ali afganistanska vojska pravzaprav nista dejavni strani v vojnah, ki ju porajata. Nista toliko niti stranski produkt vojn, v katerih se spopadajo predvsem drugi, kot sta proizvod tržno kalibriranih predstav o politični strategiji, ki naj bi vojni pripeljala do cilja, ki si ga želijo agresorji in okupatorji.
Preden torej sklenemo, da vojna poraja vse stvari in tako tudi vojske, se vprašajmo, kakšna je vloga tistih vojsk, ki bijejo vojne in med drugim ustvarjajo vojske. Lahko bi se šli genealogije in morda prispeli do točke, ko bi smeli trdili, da je katero od teh agresorskih in okupatorskih vojsk ustvarila kakšna prejšnja vojna v bolj ali manj daljni preteklosti. Menim, da kakšne posebne razlagalne vrednosti to ne bi imelo.
Danes so te vojske velikanski aparati, ki seveda obsegajo veliko več od uniformiranih in oboroženih moških in žensk. Kar te moške in ženske spravlja v gibanje, niso njihovi poveljniki. Ti poskrbijo, če so primerno usposobljeni, da se bodo vojaki in vojakinje gibali po določenih pravilih, za logiko gibanja. O tem, ali se bodo gibali, odločajo drugi. Ti veliki odločevalci so tudi del vojaškega aparata. In na tej ravni je vojaški aparat najbolj nepregleden. Formalno je vojaški odločevalski vrh vgrajen v politični sistem. Vojaška - tako imenovana obrambna - ministrstva so del vladne strukture in predsedniki držav so radi poveljniki vojsk. Obstajajo mehanizmi nadzora, ki naj bi zakonodajnim telesom zagotavljali odločilno besedo pri vojaških odločitvah. Da gredo stvari hitro narobe, po navadi hudo narobe, če je odločanje prepuščeno vojakom, so namreč vedeli že v starih časih, odtlej pa so se samo kopičile izkušnje, ki to potrjujejo.
Ampak koliko moči ima ta formalna struktura? Humanist Piccolomini je svoj čas tarnal, da so vrhovni glavarji političnih tvorb zgolj ficta nomina, picta capita: fiktivna imena, namalane glave. Premnogi zakonodajalci so ali kupljeni ali se prodajajo. Kakšna je dejanska moč vojaških ministrstev in kdo ima v njih dejansko moč, je treba vedno znova ugibati. Ne gre le za to, ali politika obvladuje vojsko ali vojska politiko. Gre tudi za vprašanje, ali sile, ki niso niti politične niti vojaške, obvladujejo politiko in vojsko.
Med temi "zunanjimi" silami so seveda na prvem mestu organizirani poslovni interesi, velike korporacije, ki proizvajajo in prodajajo izdelke in usluge vojaško-političnemu aparatu. Poleg klasičnega vojaškega industrijskega kompleksa, ki izdeluje otipljive reči, imamo zdaj varnostno industrijo v divji ekspanziji, v kateri najdejo posel in zaslužek ljudje najrazličnejših profilov, celo humanisti in družboslovci. Nacisti so tovrstne strokovnjake mobilizirali, ko se je začela vojna, da bi po svojih močeh služili domovini. Temu so rekli Kriegseinsatz der Geisteswissenschaften. Danes duhovne produkcije ne podrejajo več tako naravnost vojnim ciljem, pač pa korporacijsko organizirani izvedenci s teh področij prodajajo svoje izmisleke - od mučilnih tehnik prek pravniških trikov do razumevanja daljnih kultur - vojaškemu aparatu.
Drugi bistveni premik je privatizacija vojaških in varnostnih del in nalog. Ko se vse večji del ne le podpornih dejavnosti, temveč celo varnostnih in vojaških operacij prepušča pogodbenim zasebnim partnerjem, se narava državnega aparata spreminja in zasebni sektor dobiva neposredno besedo v vojaškem aparatu. In medtem ko vsak vojaški aparat po svoji železni logiki raste in se širi, s temi spremembami njegova rast postaja eksponentna. Še več, ker nove vojne, kakršna je tako imenovana globalna vojna proti terorizmu, in varnostna industrija sodijo v kraljestvo domišljije in blodnjav, te pa so brezmejne, je tudi rast vojaškega aparata zdaj brez meja. Že predstava, da moč kake države sloni na njeni vojski in je država toliko močnejša, kolikor večjo in močnejšo vojsko ima, je iluzija. Ko na tako iluzijo cepiš podivjano domišljijo, vojaški aparat začne drseti v blaznost.
Eden od izrazov te blaznosti je, da vojaški aparat začne proizvajati vedno nove vojne. Ta blaznost je seveda metodična, preračunana. Vojaška in politična norost se opirata na zdravo ekonomsko računico. Vojne terja gospodarski kalkulus. Brez vojne propade še tako silno gospodarstvo, kot je ameriško, ki je silno bolj in bolj le še zaradi vojn. In vojne niso več le topovi, več topov kot masla. Vojaški aparat danes gradi oporišča, kjer so vojne in kjer ni vojn, in v oporiščih, če so le dovolj velika, nakupovalna središča, emblematične restavracije hitro pripravljene hrane, telovadnice, igrišča za golf in kinodvorane. Družba, ki proizvaja vojne, se v miniaturnih modelih po celem svetu reproducira skozi vojaški aparat. Doma medtem propada država.
Tom Engelhardt v knjigi, ki je izšla ta teden in jo priporočam v branje, razlaga, kako so Busheve vojne postale Obamove (The American Way of War: How Bush's Wars Became Obama's). Med drugim nas spomni, kako je sovjetski imperij propadel, ko se je državno-partijsko vodstvo, ki je izgubilo stik z realnostjo, začelo vse bolj zanašati na vojaško moč in prekomerno vlagati v vojaški aparat. Ta se je potem spustil v Afganistan in imperij je počasi shiral in izkrvavel, država pa propadla. Nekaj podobnega, pravi Engelhardt, se danes dogaja v ZDA, z ZDA.
Je vojna torej oče vseh stvari? Rekli bi lahko, da je vojna kot dobri in milostni judovsko-krščanski Bog, ki "izkoreninja in podira, pustoši in uničuje, gradi in sadi". Ampak vojne proizvaja vojaški aparat. In kakor oni, ki živi od meča, umre od meča, te vojne, ki jih proizvaja nenadzorovani vojaški aparat, ne porajajo stvari, marveč prinašajo pogubo tudi tistim, ki jih imajo za svoje.
