Türk je spomnil na zakon iz leta 2001, ki jasno določa, da vlada brez predsednika republike arbitra ne bo mogla imenovati.

(24ur.com, 11. junija 2010)

***

"Če je predsednik države tisti, ki na koncu sprejme odločitev, mu bom, kolikor lahko, pri tej odločitvi le pomagal, sprejel pa jo bo on. V kolikor je pristojnost drugačna, jo bomo spoštovali."

Borut Pahor (MMC RTVS, 11. junija 2010)

Pa tako dobro je kazalo, so rekli desni. Saj še sami nismo verjeli, so rekli levi. Ja, res. Če kje, je v politika tanka črta med evforijo in depresijo. Pravzaprav še tanjša kot v nogometu. Zadnji referendum je to še enkrat potrdil. Nekaj dni pred referendumom je vse kazalo na še en "zgodovinski poraz" levice, ki je stala za arbitražnim sporazumom, in triumf desnice, ki mu je nasprotovala. In drobna razlika v prid prvih je vse obrnila na glavo. Levica ob minimalni zmagi sicer ni doživela katarzične zmage, kar je dobro. Desnica pa je izgubila z minimalnim zaostankom, kar je še boljše. Ne zato, da je ne bi prevelik poraz preveč peklil, ampak obratno, zato, da se nauči sprejemati poraze. Čeprav je več vadila kot levica (ta je prvi res velik poraz doživela šele 2004), se še ni navadila. Na poraze namreč. Na zrelo sprejemanje porazov. Za utrjevanje standardov politične kulture je zato najboljši najbolj tesen poraz. Idealno bi bilo, da poraženec dobi en samcat glas manj od zmagovalca. In se nauči to dejstvo sprejeti. So pa razlike med enimi in drugimi. Pred referendumom sem rekel, da če bo levica tesno izgubila, bo pač potarnala, češ smola pa taka, kot že tolikokrat prej (referendum o RTVS itd.). Če bo izgubila desnica, pa veliki vodja ne bo sprejel dejstva, da je poražen. Pač, goljufija, prevara, manipulacija, zloraba medijev, celo zloraba oblastnega položaja. In res. Vse je bilo slišati, le priznanje za čisto in nedvoumno zmago zagovornikov sporazuma ne.

Dobro. Levica je po dolgem času demonstrirala složnost. Kar je nekako presenetilo tisti del volilnega telesa, ki ji je tradicionalno naklonjen, a zaradi nezadovoljstva z aktualnimi razmerji v koaliciji protestno abstinira, čeprav nikakor ne preide na "drugo stran". Sedaj se je podoben učinek zgodil že drugič. Prvič so na slovitem srečanju na ljubljanskem Tromostovju štiri dni pred volitvami presenetili volilno telo in še bolj sebe. In zagotovi poraz v fotofinišu prevedli v tesno, a zadostno zmago. A ti momenti "sloge" so bolj projektno kot dolgoročno strateško naravnani. Na referendumski večer sem na vprašanje, ali pomenita visoka soglasnost in sinhroni nastop novo poglavje v koalicijskih razmerjih, napovedal, da nikakor ne, da je to projektno vezano, da bodo že jutri spet na tapeti stari in dodatni novi konflikti. Kar po moje sploh ni napačno, le navaditi se je treba, da je to normalna patologija levih liberalcev. Prevelika sinhronost je v politiki (in še kje drugje) kontraproduktivna. Na napovedani in pričakovani zaplet ter konflikt ni bilo treba dolgo čakati. Sicer se ni zgodil tam, kjer smo ga najbolj pričakovali - v odnosu med koalicijskimi partnerji - ampak se je obnovilo staro rivalstvo med institucijo predsednika republike in vlade. Tokrat konkretno zaradi vprašanja, kakšna naj bosta postopek in vrstni red izbire slovenskega arbitražnega sodnika. Zaplet je sicer banalen, a vseeno tak, da se mu ni bilo mogoče izogniti. Predsednik Türk je reagiral na občutljivo vprašanje pristojnosti za izbiro in premier Pahor, ki je navdušeno predlagal dr. Petriča, se je nato moral povleči. In se je povlekel. No, napetost med dvoroma (predsedniškim in premierskim) v Sloveniji ni nič novega. Čutiti jo je bilo celo v času kohabitacije Kučana in Drnovška, le da sta bila vendarle sposobna preseči drobne narcisizme, ko je šlo zares. Resnični konflikti dveh dvorov so se začeli šele, ko je postal premier Janša. A zanimivo. Tako Drnovšek kot Türk sta vidno iskala način, kako sodelovati z vlado in premierjem koalicije, ki je sicer politično in vrednostno v drugem vesolju. A se je zataknilo, ker JJ ni bil zmožen kohabitacije. Avtoritarna glava očitno laže sprejme poraz kot delitev moči. Pa naj bo to dvor predsednika republike, prestolnica ali celo koalicijski partnerji. Če je nezmožnost enakovrednega sodelovanja s konkurenti iz drugih političnih in vrednostnih svetov moteča, pa je nezmožnost prenašanja močnih partnerjev usodna. To bi znali potrditi tako Peterle, Arhar, brata Podobnik, But, pa NSi in še kdo. Čeprav Janša sam ne more prevzeti oblasti in popolne kontrole, se že vnaprej odreši nadloge (pre)močnih partnerjev. Ali jih "poje", "posrka", kot se je to zgodilo z NSi na zadnjih volitvah, ali jih pošlje v brezupni boj. Tako je "pokuril" vse tiste, ki bi lahko predstavljali konkurenčno alternativo na desni. Denimo Arharja, ki je bil poslan najprej v predsedniško, nato v župansko tekmo in danes po dveh porazih ne predstavlja nobene konkurence avtoritarnemu vodji desnice. Nekaj podobnega je bilo s Peterletom. In zdi se, da podoben manever uničevanja prodornih (relativno) novih obrazov snuje tudi za jesenske lokalne volitve. Ljubljana je bastion levice, ki ga SDS zlepa (več) ne bo osvojil. Če je še leta 2004 bila SDS konkurenčna tudi v Ljubljani, tega prav hitro ne bo ponovila. Še zlasti, ker prestolnico "osvobaja" na podoben način kot so Srbi Vukovar. Prejšnji teden sem podal na primeru referendumskega izida prvi izračun, kaj v slovenski volilni aritmetiki pomenita ljubljanski volilni enoti. No, podroben pregled je še bolj "šokanten". Nikola Damjanić (Ninamedia) je iz obeh volilnih enot vzel le tiste volilne okraje, ki oblikujejo Mestno občino Ljubljana (torej brez volilnih okrajev, kot je denimo Ribnica, kjer je za glasovalo le 33,54 odstotka, ali Grosuplje, ker je za glasovalo 35,34 odstotka volilnih udeležencev). In na osnovi izračuna za MOL lahko le ponovimo Janševo ugotovitev iz zadnjih državnozborskih volitev: Ljubljana je premagala ostalo Slovenijo. Poglejmo. V Ljubljani je 25.783 volilnih upravičencev več glasovalo za kot proti, v ostali Sloveniji pa je bilo 4388 več tistih, ki so glasovali proti, kot tistih, ki so glasovali za. Torej, MOL sama je pridelala večjo razliko, kot je bila v končnem seštevku na nivoju celotne države. Seveda v taki situaciji SDS pač nima možnosti na lokalnih volitvah. Zato bo nadvse zanimivo, koga bodo poslali v županski spopad. Po nekaterih informacijah sta v igri tudi Gregor Virant in Žiga Turk, ki veljata za mlajša, bolj artikulirana politika desnega spektra. Če bo kateri zares pahnjen v ta neenaki boj, to lahko pomeni le, da se ga Janša boji, da bi ga rad "pokuril", preden bo eden ali drugi začel kuriti njega. Že v kratkem se bo z objavo imena kandidata razkrilo, ali ta špekulacija kaj velja.

Brez Ljubljane se tudi državnozborskih volitev ne da dobiti, A tudi samo z Ljubljano ne. Ker Slovenija pač ni ena oziroma enotna volilna enota. Ima pa Ljubljana kot glavno mesto vsekakor prestižni pomen. In mnogo velikih politikov je v svoji karieri županovalo v prestolnici. Denimo Jacques Chirac v Parizu, Willy Brandt v (takrat še) neformalni prestolnici Berlinu. Pa Janša? Nikoli se ni upal osebno in neposredno spopasti z Milanom Kučanom za predsedniško mesto. Niti z Janezom Drnovškom, čeprav bi to bilo samoumevno in pričakovano. In če je prestolnica tako prestižna, da je mnogim velikim evropskim politikom pomenila postajo pred naskokom političnega vrha, bi bilo logično, da se spopade z njegovo aktualno bolečino - z Ljubljano in z Jankovićem. Vse bi si lahko povedala.

No, nikar ne pričakujte preveč. Nič ne bo. Vojskovodje ne umirajo. V smrt pošiljajo druge.