Pirotka

Pripombam tipa "pokrij si ledvičke" se namreč izogibam. A nevarnost sem začutil, kot že na vratih diska začutiš, ali se notri dogaja kretenizem. V hladu interno odprtega underground kluba smo si ogledali tekmo med Argentino in Nigerijo, nakar sta razingrančka od nekod privlekla malo rokometno žogo in si jo prezadovoljna nad tem, da je njuna edina sobotna skrb v tem, kako preživeti čas med popoldansko in večerno tekmo, začela podajati z nogo oziroma si jo streljati na gol. Zanj sta si najprej izbrala vrata kluba, kasneje pa šank. In seveda je žoga nenadoma zletela v steklenice na polici in jih podrla. Prav nobeno presenečenje. Takšen je značaj žoge. Kar odskoči, pobegne in tresk, temu sledi trenutek osuplosti, "uf!", na koncu pa praviloma smeh. Brez dvoma ena velikih domislic človeškega uma. V naravi jih ni. Niti zemlja ni tako okrogla, čeravno genialnost domislice in iz nje izvirajoča privlačnost morda izhaja prav iz tega, da imitira planet, kot tudi, da se zemljani zavedamo, da živimo na eni veliki žogi. Zato je tisto Chaplinovo poigravanje s planetom v Velikem diktatorju še veliko bolj precizna domislica, kot se to morda zdi na prvi mah. A vrnimo se v zavetje iger in simulacije. Glede na to, s kakšno žogo se igra to nogometno prvenstvo, lahko pričakujemo, da se bo število razbitih šip oziroma drugih na žoganje vezanih nesreč v kratkem, ko se bo novost iz Afrike preselila na domačijske terene, narastlo. Ta nova žoga skače, se odbija in leti, kot da bi šlo za kako skrajno radoživko iz risanke. Visok predložek iz strani in s strel z glavo se zdita nemogoča, ker se žoga ob malenkost napačnem trku z betico praviloma odbije nekam daleč navzgor, prav tako pa na račun tega, da stalno beži kontroli, lahko pričakujemo kak res grob prekršek, ni pa izključen tudi gol, ki ga bo dal vratar z neposrednim strelom iz gola na gol. Podobna se zdi oni "lažni fuzbalki" iz gume, ki jo je nekoč izdeloval Tigar iz Pirota. Pirotka smo jo imenovali. Z njimi smo morali brcati kot mularija, zaradi česar mi je v neizbrisljivem spominu ostala značajska posebnost tistih, ki so na igrišče sicer prišli s pravo usnjeno fuzbalko, vendar pa je niso posodili za igrat zato, ker se bo obrabila na asfaltu ali pa da morajo domov na kosilo. Neredki so sicer še naprej stali ob igrišču z lepotico v roki in pričakovali, da se jih bo prosilo na kolenih, če jo vendarle posodijo. Tisti pirotki je torej podobna nova žoga. Nogomet, ki se igra z njo, je drugačen od nogometa s prejšnjimi žogami. Igra po zraku se za zdaj zdi povsem nesmiselna. S to žogo je očitno treba igrati po tleh, s točnimi podajami od noge do noge, tako kot so nekoč igrali Brazilci. Kruta je. Nima smisla za socialo. Poglablja razlike. Že malenkost prepovršne osmeši, da izgledajo kot žoganja nevešči kolesarji, zato pa je med Messijevimi nogami v prvi argentinski tekmi proti Nigeriji izgledala krotka in poslušna, kot med Messijevimi nogami morda ni izgledala še nobena do zdaj.